Constellation Records, 2021

Po štiriletnem odmoru, ki je sledil dokaj mlačni izdaji Luciferian Towers, se na glasbeni parket ponovno vračajo postrock velikani, Godspeed You! Black Emperor. Oktet iz Montreala ne potrebuje podrobnejše predstavitve, saj so v skoraj treh desetletjih uspeli očarati tako kritike kot ljubitelje nekonvencionalne glasbe, njihov slog pa je vplival na marsikatere glasbenike, ki so jim sledili. Kljub temu da so člani vehementno prisegali na anonimnost, vemo, da zasedbo sestavlja skupina talentiranih imen, o čemer pričajo tudi številni drugi projekti, v katerih sodelujejo. Efrim Manuel Menuck in Mike Moya s kitaro, Mauro Pezzante z basom in Sophie Truedau z violino ter Aidan Girt za tolkali in Tim Herzog, ki se jim je pridružil leta 2012, so bendovi protagonisti. V zatišju pandemije, ki je napočila nedolgo za njihovim koncertom v Ljubljani, so osnovali nov album, ki je izšel letos aprila.

G_d's Pee AT STATE'S END! ohranja tradicionalno obliko albumov, s katero se zasedba predstavlja že več kot četrt stoletja. Plošča je razdeljena na štiri stavke – dva daljša in dva krajša. Klasični formi pa je ob bok postavljen njihov zvok, ki zveni nenavadno sveže. Veliko razliko v njihovi glasbi bi lahko našli tudi, če bi izdajo primerjali z njihovo zadnjo, Luciferian Towers. Zasedba ni več slišati tako amatersko, kot je bila sprva, v svoji godbi pa še vedno skrivajo isto srditost, kot so jo nekoč.

Godspeed You! pa ne bi bili Godspeed You!, če s svojo cinematično glasbo ne bi razkrivali anarhističnega sporočila. Vsak naslov namiguje na mnoge vrzeli sistema, ki so se s pandemijo še dodatno povečale. Nič njihovega sporočila pa, v dobesednem smislu, ne prenese njihov manifest, ki so ga objavili ob napovedi albuma. "This record is about all of us waiting for the end. All current forms of governance are failed. This record is about all of us waiting for the beginning," pravijo v njem. Oda koncu se prične z brnenjem statike in komaj razločnimi glasovi, kar spominja na že slišane semple na zasedbinih prvih izdajah. V uvodni hrup zareže zvok kitare in godal, ki je obenem slišati prijetno domače, a hkrati novo in tuje, torej dosedaj še neslišano. Ta melodija se nato razvije v prvi za zasedbo značilni krešendo, ki odzveni v koračnici.

Album se od prejšnjih, predvsem prvih dveh, s katerima je kolektiv prekinil svoje večletno zimsko spanje, razlikuje po tem, da vsebuje bistveno manj dronovskih sekvenc. Na izdaji se pojavita le dve, pogrebni Fire at Static Valley in Our Side Has to Win, ki nista zgolj statično mrmranje, ampak ponujata lasten melodičen sestavek, ki poslušalsko izkušnjo popelje naprej. To izdajo naredi bistveno kohezivnejšo, kar omogoči, da se jo lažje smatra kot celoto. Tako se poslušanje sploh ne omejuje na minutažo posameznih stavkov, temveč pusti, da album steče in odzveni v vsem, kar ima ponuditi. V tem primeru so to predvsem prevzemajoča čustva, ki jih poslušalec doživi med poslušanjem – strah, jeza in, nenazadnje, upanje.

Upanje je vrednota in glavna tematika, ki spremlja kolektiv že od njihovih začetkov. Hope – štiri črke, ki tvorijo angleško besedo, so bile prisotne že s prvimi nastopi, kot projekcija pa se pojavljajo še sedaj. Z vsako izdajo kolektiv poskuša uglasbiti občutek prevzemajočega upanja, kar jim uspe tako, da upanje mešajo z veliko količino intenzivne melanholije, neudobja in mračnjaškosti, da ustvarijo kontrast pozitivnosti. Z vsakim albumom posebej ga prikrojijo aktualnim političnim in družbenim razmeram, zato na vsaki plošči tudi zveni malce drugače. Po njihovem vstajenju se boj nadaljuje in se po njihovih besedah tudi bo – dokler ne doživimo tistega opevanega konca vseh koncev, ki bo hkrati tudi zaznamoval naš novi začetek.