GoGo Penguin: GoGo Penguin

GoGo Penguin: GoGo Penguin

Recenzija izdelka
23. 6. 2020 - 19.00

Blue Note Records, 2020

 

Leta 2012 so se GoGo Penguin s prvencem Fanfares prizibali v razne kotičke številnih glasbenokritiških lestvic. Brez ugovora. Pošteno. Lahko bi rekli, da je element zapomnljivosti zagotovilo že izbrano ime benda, a njihova neločljivo skladna, komplementarna godba je bila tisti kazalnik, ki ga preprosto ni bilo mogoče prezreti. Chris Illingworth, Nick Blacka in Rob Turner so zasnovali svojstveno izvedenko dostopnejših jazzovskih sunkov, ki švigajo naokoli v jatah simpatičnih sozvočij klavirskih tipk, kontrabasa in gonilne sile 220 voltov ritmičnega pogona.

Z naslednjo ploščo v2.0 je nato vse kazalo na proces bendovega prehajanja v določeno zrelost. Pokazali so nedvomno bolj detajlno izklesano godbeno skupinsko dinamiko, pristen smoter in svojstveno timsko identiteto. Bendov štart je bil torej več kot obetaven.

Ob svojem tretjem izdelku Man Made Object je bil angleški trojec že utečen v pogodbi z ikonično jazz založbo Blue Note Records. Čeprav je šlo za še eno solidno glasbeno-izrazno konstrukcijo, pa je ta na plano tudi že vzdignila problem ponavljajočih se vzorcev bendovih skladb, ki so - recimo temu - blago osmradili poslušalčevo reakcijo. S ploščo Humdrum Star so vztrajali enaki problemi: vsekakor je sicer pošteno vzeti v obzir tudi sveže elemente, ki jih je plošča predstavila, predvsem v obliki zakulisnih elektronskih vložkov, a kaj ko je takšna vcepljena svežina vselej prav žolčno vprašljiva. Kot čudovito živordeče jabolko, ki je hkrati mokasta gmota razočaranja.

Vendar pa prispodobe z jabolki na stran, tukaj smo namreč, da bi se osredotočili na trojčevo novo izdajo, ki je v teh dneh pred nami v vsej svoji - vsaj navidezno - neskončno beli eleganci. Zanimivo se je bilo vprašati, ali absolutno bela estetika s platnice kaj doprinese k zvenski sliki poslušalske izkušnje. Čeprav je gesta interpretacije čisto osebna, ne moremo mimo dejstva, da platnica albuma skorajda izzivalno krmi žival naše domišljije. Prazen, bel potencial, prazne, bele stranice oziroma popolna realizacija mentalitete, ki pravi - oceni sam zase. Takšen odklon od izročanja kakršnegakoli fragmenta ideje pravzaprav deluje prilično paradoksalno, v svetu albuma namreč enostavno mora nekaj pomeniti. Ali pa je samo videti kul?

V kontekstu zvočne elegance pa je novi izdelek sicer še eno očarljivo utelešenje bendove estetike, a spet nas ne presenetijo zares. Če je v primerjavi s predhodnim šopom diskografije novi album sicer strukturno koherentnejši, morda tudi spet na novo bolj zrel in premišljen, novi glasbi še vedno zbeži monumentalna nota, ki je GoGo Penguin v začetku ločila od ostalih mojstrov jazza. Nikakor pa ne gre za slabo ploščo. Slišimo tudi veliko aplavzov vrednih podrobnosti, denimo mikavo fluidni notni slap, ki nas presenečene zalije v uvodu komada Atomised, ali radoživo poliritmično preigravanje v Signal In The Noise. Sladko-kisla in - če drznemo reči - poletna melodija, ki jo nekje v sredini komada F Maj Pixie zapoje klaviatura Chrisa Illingwortha, je ravno tako ujemljiva in vztrajna. Skladba Kora predstavi gotovo najimpresivnejši moment plošče. V valu prvovrstne dinamike in utekočinjenih ritmičnih prehodov se v njej resnično obetavno razšopirijo vsi trije glasbeniki. Chris Illingworth z melodičnim poveljem, Nick Blacka s svojo gruvi basovsko podstatjo ter seveda Rob Turner z ritmom, ki cveti v fletnem stilu breakbeatovskih izvlečkov sodobne elektronske glasbe. Embers ter poslovilna Don’t Go na plati, ki kazalce nemalokrat pritisne v nevarno rdeč predel obratomera, delujeta kot še kako pomemben žlajf.

Dejstvo, da so se GoGo Penguin tokrat odločili za self-titled model naslova, lahko doštukamo z vtisom zrele skupinske politike, ki veje iz tega, kako hrabro in suvereno odločni so danes v svojem zvenu oziroma nasploh godbenem stilu. Vse kaže, da bend zares nima ambicij za drastične spremembe, in to seveda ni nujno slaba stvar. Naše interpretacije v smeri žanra jazza so v svetu GoGo Penguin skoraj nesmiselne in zdi se, da je bend absolutno prepričan v svoj ekskluziven zven, takšna miselnost pa je lahko tudi prav lepo vzorna. Nova plošča je torej bendov poln izraz v več kot solidnem godbenem poskusu, ki tudi povsem spodobno dopolni bendovo diskografijo in kar kliče po navdušujočih koncertnih nastopih.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness