Blue Note, 2016



 

V tokratni Tolpi bumov se pečamo s tretjo dolgometražno izdajo manchestrskega sodobnega jazz tria GoGo Penguin. Trojica je aprila 2015 sklenila tri albume obsegajočo pogodbo z že od leta 1939 delujočo ameriško založbo Blue Note. In čeravno gre za slogovno precej sodobno zvenečo jazz zasedbo, katere glasbeni izraz globoko korenini v aktualni elektronski glasbeni sceni, pa si je GoGo Penguin na ta način zagotovila neko fiktivno kontinuiteto med sodobnostjo in založbino zlato dobo iz 50. in 60. letih minulega stoletja, ko so bile izdane nekatere klasike prekaljenih jazz mačkov, kot so bili Jimmy Smith, Art Blakey in Thelonious Monk. 

Fantje, ki so svoje zvočne smernice že dodobra predstavili na prejšnjem celovečercu v2.0, za katerega so si prislužili tudi uvrstitev v ožji izbor za britansko glasbeno nagrado Mercury Prize – karkoli naj to za bend njihovega kova že pomeni – nadaljujejo, kjer so nas pustili s sklepno skladbo te predhodne plošče - Hopopono. 

Njihova vizija sodobne elektronske glasbe, izhajajoča iz pestrega britanskega pod- in nadzemlja, interpretirana skozi prizmo akustičnega jazz tria s klavirjem kot nosilnim melodičnim gradnikom, se koherentno razprostira tudi na albumu Man Made Object. Zdi se, da je v zvočni estetiki zasedbe GoGo Penguin ključen prav ta dialog med neskončnimi interpretacijami jazza in permutacijami elektronskih glasb, ki skupni jezik slednjič najde v tradiciji trip hopa; od tod tudi piarovska skovanka akustična elektronika. V oziru na njihove kompozicijske metode je vredno omeniti dejstvo, da se geneza večine skladb ni zgodila skozi improvizirane jame ali na notnem črtovju, pač pa kar na produkcijskih platformah, kot sta Logic in Ableton Live. Na računalniku generirane ideje je nato bobnar Rob Turner predstavil kolegoma, s katerima je digitalne signale skušal preslikati v zvočne potenciale klasičnega jazz tria. Osnovni skelet skladb torej predstavlja matrica, od tod tudi asociacije na elektronskost njihovega glasbenega izraza.

Kljub razpršenosti njihovih vplivov, ki obsegajo vse od sodobne komponirane glasbe pa do breakbeatov Warpovcev Autechre, pa se zdijo GoGo Penguin nekoliko preveč ukročeni. Bo že držalo, da je fantom iz teh vplivov uspelo destilirati nek precej svojstven jazz idiom, kljub temu pa mu, vsaj na albumu Man Made Object, umanjka žmoht, tisti neopredeljivi transcendentalni moment, ki je lasten največjim jazz mojstrovinam. Njihovi spiralasti groovi, osnovani na krožečih klavirskih temah, nalomljenih ritmikah in variirajočih kontrabasovskih linijah, kot denimo v uvodni All Res ali zaključni Protest, poslušalca spodbujajo k fokusu na notranje dogajanje, na igrive dialoge med bobnarskim kickom in osnovnimi bas frazami. Toda obenem nas sterilna sestava kompozicij in vselej optimalno razmerje med zvočnimi elementi kaj kmalu zaziba v nekakšno stanje zamaknjenosti. Čeprav mi pretirano opisovanje s pridevniki ni blizu, pa bi si za album Man Made Object vsekakor sposodil angleški izraz mellow, v smislu nečesa prijetnega, polnega, mehkega, torej precej sproščujočega. To pa je lahko obenem pohvala in graja.

So trenutki, kot pri skladbi Unspeakable World, ki v spomin prikliče dela kubanske naveze očeta Beba in sina Chucha Valdésa, ko te igriva afro-kubanska jazz tema povsem prevzame. Še en omembe vreden približek presežku pa najdemo v skladbi Smarra, v kateri GoGo Penguin neposredno mežikajo njihovim brooklynskim stanovskim kolegom Dawn of Midi. Gre za delo, ki se s svojim tehnoidnim ritmičnim skeletom in procesiranim klavirskim motivom še najresneje približa skovanki akustična elektronika. Njena presežnost pa se skriva predvsem v njenem dramaturškem loku, ki poslušalcu za razliko od preostalih skladb nudi pravo presenečenje, ko se po post-rockovskem crescendu razprši v beli šum in slednjič razgradi v hrapav drone. In potem imamo tu večino preostalih skladb, ki se v svoji sličnosti nikakor ne prebijejo v našo zavest, pač pa obvisijo v zraku kot nekakšna odmaknjena zvočna kulisa. 

Problem albuma Man Made Object je torej dejstvo, da se slednji iz detajlov polnega konglomerata jazza, elektronike in sodobne komponirane glasbe (pre)hitro prelevi v lounge plato za jutranje srebanje kavice ob Ljubljanici. Zato poslušalce za oblikovanje končne sodbe pozivamo k obisku jutrišnjega koncerta v Kinu Šiška, kjer bodo GoGo Penguin nastopili skupaj z Žigo Murkom.