GOLD: No Image

Ván/Profound Lore, 2015

V Tolpi bumov tudi tokrat lovimo zanimive izdaje, ki so nam ušle v lanskem letu. Nocoj recenziramo nizozemske Gold in njihovo drugo ploščo No Image. Plošča je izšla pri Ván Records in Profound Lore. Prva založba je poskrbela za evropski trg, druga pa za severnoameriški.

Gold so nastali kot stranski projekt Thomasa Sciarona, ki je igral v The Devils Blood. Svoj prvenec Interbellum so prav tako izdali pri založbi Ván, a ni doživel posebne pozornosti, saj ob ogromni količini plošč, ki izhajajo pri založbi in tudi sicer v žanru okultnega rocka, ni izstopal. Bend je na novi izdaji takoj opozoril nase s prvim »singlom« Servant, ki ga je pospremil zanimiv videospot, v katerem se vrstijo kruti posnetki človeškega opustošenja narave in barbarskega obnašanje do sočloveka. Preko  posnetkov se kopičijo »smeški«, besedilo pa je prikazano kot SMS-pogovor. Efekt videospota je šokanten. Spremlja ga zelo speven komad in definitivno pusti pečat. Zato je bila plošča tudi zelo pričakovana in okoli benda se je zahvaljujoč videospotu ustvaril »hype«. Ob izidu plošče so bila pričakovanja visoka in No image ni razočaral. 

Gold je bend, ki je na nek način združil okultni rock, doom in black metal, tega pa ponudil v vrhunsko producirani plošči. Posnel in zmiksal jo je Jeff Zeigler, ki je sodeloval s Kurtom Vilom, The War On Drugs in Nothing. Master pa je nastal v portlandskem AudioSiege pod prsti Brada Boatrighta, ki se lahko pohvali s sodelovanjem z Yob, Bell Witch, Sunn 0))), Leviathan in še bi lahko naštevali.

Dejstvo je, da so Gold žanrsko osnovani na dediščini psihedeličnega rocka iz sedemdesetih kot tudi tistega z bolj okultnim pridihom iz istega obdobja. Ta vpliv lahko definiramo kot jedro ustvarjanja. Drugi vpliv, ki je subtilnejši, je black metal, ki priplava v ospredje pri distorziranih melodičnih rifih z atmosferičnim pridihom. Prav takšni rifi se hitro prelevijo v skorajda hrupne vložke, ki zgubijo formo klasičnega kitarskega rifa in delujejo kot zvočni zid zapacanih in manipuliranih kitarskih zvokov. Glavno vlogo prevzeme ritem sekcija, ki na vsej plati deluje kot okostje njihovih soničnih kreacij. Poleg tega lahko opazimo vplive post-rocka, dooma oziroma sludga, indie rocka in post-punka.

Vokal pevke Milene Eve je najučinkovitejši v apokaliptičnih delih, čeprav je konstantno v ospredju zvočne slike, saj se ji odlično prilagaja z različnimi glasnostmi in niansami tona glasu. Ko ploščo nekajkrat poslušamo, nam je jasno, da se zadeva vrti okoli kitar, ki diktirajo vzdušje na plati, saj lahko mirnejše in temnejše pasaže hitro spremenijo v hrupne in agresivne dele. Morda je na plošči No Image to tudi najzanimivejša plat njihovega ustvarjanja.

Na trenutke spominjajo na švedske Ghost, ampak bistveno presegajo omejenost žanra, na katerega prisegajo slednji. Ob poslušanju No Image pomislimo tudi na prve plošče angleških Uncle Acid and the Deadbeats. Gold lahko spominjajo celo na kakšne pop-rock bende iz devetdesetih, a se takšne asociacije hitro zrušijo skupaj s hrupnimi zvočnimi zidovi kitar. Takšna kontradikcija žanrov ustvarja na eni strani unikatno celoto, ki hoče pozornost poslušalcev, in na drugi strani anti-pop držo, ki posameznika odbija. Gold tako selekcionirajo publiko in trg. Držijo se podzemlja in okultnega. Njihov zadnji videospot za pesem And I Know Now je ponovna kritika človeštva, saj je celoten videoposnetek kolaž posnetkov masovnega nakupovanja na Črni petek. Takšen video definitivno ne ustreza pop standardom.

https://www.facebook.com/thebandGOLD/
https://www.profoundlorerecords.com/gold-announce-new-album-no-image