Ghostly International, 2013

Gold Panda je ime, ki zadnja tri leta kar intenzivno hara po sceni. Gre za Derwina Powersa, Britanca, natančneje iz Essexa, ki bi ga slogovno lahko umestili v razdelek skupaj s kakšnima konkretno uveljavljenima Cariboujem ali Four Tetom. Se pravi skupaj s producenti, ki se nahajajo na prejkone mehki, benigni, kdaj tudi že kar jokavi strani današnje elektronske produkcije, prijazni tako za moško kot tudi za žensko populacijo, ki lahko napolni večja prizorišča, saj se kot taka lahko ponaša s pozornostjo tudi nekoliko širših množic.

Sveži, drugi album Gold Pande, naslovljen 'Half of Where You Live', ki je doživel objavo v prejšnjem mesecu, je tako kot njegov prvenec iz leta 2010 'Lucky Shiner' izšel pri založbi Ghostly International, kjer najdemo kar nekaj zvenečih imen, kot sta na primer Com Truise in Matthew Dear. Če je bila ta prva dolgometražna plošča deležna precejšnje medijske pozornosti, ne bi mogli tega dejati za EP-je, ki so izšli v letih, ki so sledila, kar gre najverjetneje pripisati njihovi precejšnji nespecifičnosti, vtisu, da se Gold Panda nekoliko preizkuša, kaj mu sploh leži. In tako je po treh letih od izida 'Lucky Shiner' navrgel novo dolgometražno izdajo, kjer delno prekinja z estetiko prvenca, vendar pa se ne odpove svoji ljubezni do uporabe semplov in neprečiščenega zvoka. 

Na prvo uho je zaznati, da se 'Half of Where You Live' za razliko od 'Lucky Shiner' bistveno manj poslužuje izrazitih melodij in se nagiba k nekoliko bolj plesnemu polu. Nemara posledica selitve v nemško prestolnico? Na prvo oko pa po naslovih komadov postane jasno, da gre za nabor reminiscenc na lokacije po svetu, ki jih je v prejšnjih treh letih Derwin Powers obredel kot Gold Panda. Tako med naslovi najdemo na primer 'Junk House II', 'Brazil', 'Flinton' ali pa 'The Most Liveable City', če jih naštejemo par. Seveda pa na to ne kažejo le naslovi, vselej gre za poigravanje s sempli,  prikladnimi z geografskega vidika. 

Kot celoto gre ploščo poleg njenega bolj poudarjenega plesnega potenciala označiti tudi za nekoliko temačnejšo in drznejšo od njenega predhodnika. Skladba 'Flinton' je edina z albuma, ki skrajno očitno ohranja kontinuiteto z njim, saj se ni mogoče ogniti takojšnji navezavi na 'You', ki je ena bolj izpostavljenih z njegove prejšnje dolgometražne stvaritve. Še vedno pa je prisotno občutje producenta, ki svoje doživljanje spleta v kombinirane teksture prešernega in žalostnega, rezultat česar so melanholične zvočne tapiserije. Tako ohranja nekakšen vtis, da je njegovo delo narejeno »na roko«, da je neposredni izraz notranjega sveta ob stiku z zunanjim. 

Za nočno ali dnevno uporabo.