Klaeng Records, 2022

Močan naboj čustev, ki se vsaj za trenutek osvobodi v glasnem kriku iz ženskih grl. Utišan glas, ki končno lahko zakriči. Kell je vokalni izraz čustev, značilen za severnoafriške in zahodnoazijske regije, zlasti za Iran, nekaj ​​podobnega pa najdemo tudi v hrvaški folklori in naši Reziji. Je glasen in eksploziven visok krik na enem tonu, ki vibrira zaradi premikanja jezika. Z njim ženske izražajo močna čustva, veselje, žalost ali bolečino, je pa tudi neke vrste jok v kriku. V južnem Iranu se veliko uporablja pri jutranjih obredih ali na poročnih slavjih. Eden takih simboličnih kellov je album Tear Drop kanadsko-iranske vokalistke, performerke in multiinštrumentalistke Golnar Shahyar, ki je glasno zabučal konec novembra lani. 

Na tem albumu je Golnar uglasbila žensko, plošča pa je poklon revoluciji, svobodi, iranskim ženskam, Golnarinim prednicam, predvsem pa je Tear Drop izpoved, zgodba in manifestacija tega, kar glasbenica je in čuti. Golnar Shahyar je na valovih Radia Študent že plula z recenzijo plošče Say Your Most Beautiful Word glasbenika Mahana Miraraba, na kateri je sodelovala kot vokalistka, na plošči Tear Drop pa Mahan sodeluje kot kitarist. Golnar je izdala že kar nekaj albumov v različnih zasedbah, pri štirih je sodelovala kot gostja, štiri albume pa je izdala s štirimi različnimi zasedbami. Tear Drop je njen debitantski solo album, ki je ne predstavi samo kot fantastične vokalistke, album je Golnar namreč tudi sama sproducirala in zanj spisala vsa besedila, glasbo in aranžmaje. 

Golnar je znana kot ena najuspešnejših evropskih sodobnih in improvizacijskih vokalistk, skladateljic in multiinštrumentalistk, sodeluje pri plesnih, gledaliških in opernih projektih, kot zagovornica pravičnosti in neodvisnosti pa ima tudi velik vpliv na glasbeni sceni. Tear Drop je odraz njene strasti do glasbe kot tudi njenega poslanstva in pripoveduje njeno življenjsko zgodbo. Golnar je tudi močan in pomemben glas, ki se bojuje proti zatiranju žensk v Iranu in plava proti toku glasbene korupcije predvsem v Avstriji, kjer trenutno živi in ustvarja. Korenine je glasbenica pognala v Iranu in jih leta 2008 s prihodom na Dunaj razširila tudi na evropski prostor. Na prvencu lahko slišimo pesmi tako v angleščini kot v farsiju oziroma zahodnoiranskem jeziku, v glasbi pa slišimo predvsem izvlečke zahodnoazijskih in severnoafriških tradicij ter sodobne glasbe Evrope in Amerik, še posebej filmske glasbe. 

Shahyar ima jasno »anti-world« stališče glede žanrskega opredeljevanja, s čimer se strinja tudi recenzentka. Tudi njeni glasbi bi lahko zlahka dodelili nalepko world glasbe, pa vendar je to tako, kot da bi jazz, klasično in pop glasbo poenostavili in vse vrgli v isti koš evropske glasbe. Predalček world žanra je zelo prikladen za neevropejske izvajalce in zasedbe, vendar to še ne pomeni, da si »neevropejski« žanri ne zaslužijo iste pozornosti ali pa vsaj natančne opredelitve. Ta problem je sistematičen in se začne že v glasbenih šolah in na akademijah, kjer evropsko glasbo dojemajo kot elitistično in drugi dajejo malo prostora. Neevropejski glasbeni izrazi so tako široki in raznoliki, da jih je nemogoče stlačiti v eno besedo, world pa je marsikdaj oznaka za »druge«, torej tiste, ki niso evropejski ali ameriški, in je večkrat le površno ločevanje med »nami« in »njimi«.

Ob poslušanju prvenca ne moremo spregledati Golnarinega vokala. Njen glas je izjemno izbrušen inštrument, ki se gibčno razteza in prilega vsem čustvom in oblikam glasbe. Enkrat se zlije z inštrumentalijami, drugič spet zareže skozi njih. V svoji barvi nosi žametno širino in vrtoglav razpon, kontrola glasu in izvedba pa sta malodane brezhibni. Recenzentka je imela Golnar priložnost tudi slišati v živo in brez pretiravanja lahko zatrdi, da Shahyar žarči nekaj zares unikatnega, kot glasbenica in kot oseba. Na albumu Tear Drop jo lahko slišimo na okarini in za klavirjem, vsekakor pa je omembe vredna tudi zasedba ostalih devetih odličnih glasbenikov, ki zvočnost albuma stkejo še s trobento, kitaro, dvema violinama, kontrabasom, tolkali, violo, violončelom in kanjiro, južnoindijskim bobnom.

Po otvoritveni pesmi Memories pričakujemo predvsem sodobnojazzovski album, pa vendar z ušesi zastrižemo na samem koncu, ko zaslišimo kell. Za Memories nas preseneti zanimiv žanrski preskok, in sicer romantično speven uvod v pesem Ode to Trust, za katero bi lahko rekli, da je srce albuma. In čeprav so vse pesmi močne, samosvoje in močno izpovedne, se zdi, da po Ode to Trust nenehno hlastamo za tem, kar je ta pesem žarčila in razlivala. Začne se zelo zadržano in lirično, z nežnim klavirjem in čustvenim vokalom. Nato se počasi prelije v Assouf, kjer med kitaro puščavskega bluesa in tolkali Golnar strumno vesla s svojim vokalom, pesem pa se razbohoti s kelli, v katerih se odslikavajo strast, bolečina, globoka žalost, predvsem pa moč, o kateri glasbenica govori skozi celoten album.

Ray of Light se zopet začne zelo lirično, zaradi romantične zvočne manire filmske glasbe pa se zazdi že skoraj nostalgična in precej konrastna sredici Ode to Trust. Vokalna linija ima sodobnejši pridih z jazzovskim podtonom, za pesem pa bi lahko rekli, da je nekakšen hibrid med jazzom in filmsko glasbo. Zaradi svoje teatralne narave zveni umetno ali pa nekako oddaljeno, kot nekakšna simulacija zgodbe ali čustev, ljubezenska izpoved, zaprta v steklenem kozarcu. Podoben teatralni podton s soul inserti slišimo v naslovni skladbi Tear Drop. Ta skladba je zgodba oziroma izpoved vsakodnevnega človekovega trpljenja in temačnih čustev, ki najdejo vsakega med nami. Ko se počutimo sami, brez luči, brez navdiha in brez ljubezni, negotovi in izgubljeni. 

V Tear Drop se prikrade temačna Simorq, ki v perzijski literaturi in mitologiji simbolizira Feniksa. Simorq v kletki simbolizira svobodo v okovih in zatiranje iranskih žensk ter vseh svobodomiselnih. Še ena ženska, ki jo Golnar opeva, je njena pokojna babica, Maman Djan. Maman Djan je bila rojena v času, ko ni imela veliko izbire in svobode, njeno življenje je bilo trdo tlakovano, kljub temu pa je sevala toplino in ljubezen. Pesmi Maman Djan in Simorq in Cage sta na plošči prepleteni. Začneta se inštrumentalno zelo podobno, v Maman Djan pa najdemo verz: »Tudi če je Simorq v kletki, njene sanje nikoli ne bodo umrle.« Še en verz, ki nas prevzame, je: »Tukaj sem odrasla ženska, sesuta od tvojih spominov«. Neposredno vezana na represijo žensk v Iranu je skladba Black Gold, ki govori o tiho tleči moči, o manifestirani moči pa govori sledeča pesem Wanting, Golnarina osebna zgodba in zvočno najsvetlejša skladba izdaje. Golnar je odrasla v Iranu, kjer zanjo ni bilo možnosti za glasbeno kariero, Wanting pa se zdi kot njena izpoved, ko je zaradi strasti do glasbe, plesa in telesa zapustila Iran in v glasbi našla poslanstvo, za kar doma ni imela možnosti. 

Tear Drop v precejšnji meri odseva značaj filmske in jazz glasbe, ki ju Golnar prepleta in začini z vplivi in vzorci predvsem zahodnoazijskih in severnoafriških tradicij. Plošča svoj vrh doživi na samem začetku, v skladbi Ode to Trust, ki je tako aranžersko kot žanrsko najbolj razgibana skladba, pesmi, ki ji sledijo, pa ne pridejo do tako močnega zvočnega izraza. Besedila pesmi se včasih zdijo že skoraj pogovorna, kot nekakšen tok misli, ki plava skozi glasbo.

Plošča Tear Drop je posvečena svobodi, ženski, navdihu, strasti, ljubezni do življenja in je predvsem Golnarina zgodba. Album govori o uporu, povezovanju in ganjenosti ter proslavlja moč, tako tisto, ki se uspe manifestirati, kot tisto, ki tiho tli. Golnar je vse, kar je naredila do sedaj, zavestno ali pa nezavestno posvetila spoštovanju in ponosu iranskih žensk ter njihovi svobodi, ki jim je bila odvzeta. Kot imigrantka v evropskem prostoru poskuša najti svojo osebno in glasbeno identiteto, njen glas, prepleten z njeno zgodbo, besedili in glasbo, pa je močan moralen in političen izraz. Zdaj odmeva v evropskem prostoru tudi v imenu tistih, ki niso slišane.