Gonoba: Endless Cycles

On Parole, 2013

Gonoba so leta 2009 resnično navdušili s prvencem Chains Of Ignorance, ki mu je uspelo odlično prikazati vso energijo, ki jo ta bend odseva z vsakim nastopom v živo. Neverjetno razgibani bobni, omniprezenten in eksploziven bas, odlični kitarski spopad tako na riffovskem kot na področju solaž ter morda malce povprečen, a vseeno učinkovit vokal, so na ploščku bili ujeti v točno taki luči, kot jo je bend vedno uspel prižgati in zadržati močno svetlečo na vsakem odru, ki so ga obiskali.

Slaba štiri leta kasneje in tu je druga plošča, Endless Cycles, ki jo je Gonoba izdala slab mesec nazaj pri založbi On Parole. Gre za nadgradnjo prejšnjega albuma v vseh pogledih. Komadi delujejo mnogo bolj dodelano, imajo bolj jasno identiteto, v vseh pogledih strežejo z maksimalnim efektom. Plošča, razen morda bonus komada, ki ga poslušamo v podlagi, ne postreže z nepotrebnimi ''fillerji''. Material je nastajal dlje časa, kar se ni izkazalo kot slaba poteza, saj je bend ob vseh obveznostih imel dovolj časa natančno premisliti, kaj mora iti na ploščo, česa pa definitivno ne bo na njej. Resda so v tem obdobju Gonoba trdili, da ne bodo več nastopali v živo in da bodo le še izdali to ploščo in konec. Na srečo vseh je ta konec bil resnično kratkotrajen, tako da smo dobili ne samo odličen album, ki očitno ni zadnji oz. vsaj za zdaj kaže, da ne bo, temveč tudi nove možnosti, da še kdaj vidimo Gonobo v akciji. A zdaj se raje posvetimo albumu.

Endless Cycles se odvrti v 42 minutah. Ki so zanimive od prve do zadnje. Album postreže s paleto zelo dobro razporejenih komadov, ki predstavljajo izredno poslušljivo in dinamično celoto. Na srečo pa je tudi vsak komad znotraj sebe svojevrstna in vsekakor zanimiva celota. Nekaj je instrumentalov, ki pa niso sami sebi namen, čeprav se morda nasprotju tej trditvi najbolj približa prav prvi komad, ki je tudi instrumentalni intro. A gotovo sta kasnejša dva prava paša za ušesa. A ostali komadi so tisto ''tapravo''. Gonoba na prvi posluh delujejo kot nekakšna kopija bendov modernejše ere thrash metala, ki je vsaj v Nemčiji, ZDA in Angliji že čisto passé, a večkratno in bolj osredotočeno poslušanje albuma kaže bend, ki zelo učinkovito jadra v nemirnem morju brutalnosti in tehničnosti evropskega death thrash metala, melodičnosti ameriške šole predvsem poznejših osemdesetih let in groovu zgodnjih devetdesetih. 

Vsak instrument na nek način izstopa. Najprej sta tu kitari Grega in Mitje, ki strežeta s hitrostrelnimi, razgibanimi riffi, ki znajo biti težki in napadalni, po drugi strani pa tudi zveneti svetlejše, če ne celo veselo, še posebej, kadar pride do dvoglasnih spopadov. Solaže so vrhunske, njihov avtor in ključna polovica kitarskega tandema, Grega, pa na srečo zna tovrstne zadeve izpod prstov spraviti ven tudi v živo. Solaže gostov – kitarista Jana Prosena iz Dawn Patrol oziroma zdaj Dr. Evil ter Domena Justina, ki je nekoč blestel v Negligence, danes pa je znan kot zelo zaposlen studijski snemalec slovenskih bendov, so tudi na vrhunskem nivoju. Basist Branimir je tako kot na prejšnji plati precej prisoten v miksu in na srečo ne toliko v ospredju, da bi zasenčil druge. Je pač le basist. Ne, šalo na stran – Branimirjevo igranje basa zahteva enakopravno zvočno prisotnost, z ramo ob rami kitaristoma. Njegov bas je zanimiv, močan steber zvočne slike benda. A hrbtenico še vedno predstavlja Rokov boben, ki je ena najbolj divjih zadev, kar sem jih slišal na našem področju in za razliko od marsikaterega metal bobnarja, Rok ponuja široko paleto razgibanih in delu posamezne pesmi primerno izbranih ritmov, brez da bi meril kurce z ostalimi v bendu in se skušal za vsako ceno prebiti v ospredje. Mnogo bolj kot prej je boljši postal tudi vokal Matica Babiča, ki se je zadnja leta vokalno in frontmenovsko razvijal v zasedbi The Canyon Observer. Kriki so mnogo bolj jasni, bolj artikulirani, a v osnovi še vedno brutalni, saj gre le za krike in ne neke osladne pop melodije. In edini ''clean'' deli vokalov so tisti, ko Matic nekaj govori, kar precej spominja na Slayer in Arayino citiranje morilskih litanij. 

Edina stvar, ki mogoče gre v nos, je dejstvo, da je album sam vsaj za slovenske razmere resnično sveže zveneč, pa čeprav je moderna metal scena pri nas zelo močna. A medtem, ko večina bendov v tej sceni danes kopira slabe svetovne trende, Gonoba kar držijo unikatno pozicijo in tudi zvenijo precej svojevrstno. A ne originalno – tovrstnih bendov je (še posebej s takim vokalom) na svetu več kot dovolj. In to že vsaj zadnjih 10 let. A kljub temu menim, da Gonoba vseeno predstavljajo konkurenco svetovnim trendom in predstavnikom te precej nasičene scene, a če se ne bodo pod a) obdržali dovolj dolgo na sceni oziroma bodo spet prekinili svoje aktivnosti in pod b) če se ne bodo odpravili izven meja podalpske kneževine, bo žal ta stvar ostala ''velika'' le na našem majhnem teritoriju.