Umor Rex, 2016

Bojda se vse celice našega telesa v roku sedmih let docela obnovijo in zamenjajo, zato bomo posledično v roku sedmih let vsi v celoti zgrajeni iz popolnoma drugih atomov. Bojda se na vsake toliko še vedno rodijo otroci z repi ali dodatnimi prsnimi bradavicami in tudi prirojena barvna slepota naj bi bila znak genetskih ostankov evolucije, zaradi katere bomo v prihodnjih generacijah postopoma vedno manj poraščeni, sčasoma bomo imeli vedno manj zob, se na neki točki morda znebili tudi nohtov in tako naprej. Ni popolnoma jasno, na katerega izmed teh dejstev se nanaša naslov danes obravnavane plošče Things Our Bodies Used To Have, a jasno je, da je to dokaj stranskega pomena.

Čikaški trojec Good Willsmith se ne jemlje preveč resno, kar je razvidno že iz njihovega imena in naslovov komadov, med katerimi na danes obravnavani plošči najdemo A Disease You've Probably Never Heard Of Is Killing Kids, takoj za tem še Not Your Kids in za tem še But Someone Else's Kids. Sicer tako nastane precej morbidna poved, ki pa deluje humorno zlasti zato, ker očitno nima nikakršne zveze niti z naslovom albuma niti s samo glasbo. Ta v njihovih očeh namreč ne potrebuje temeljitejših razlag in osmišljanj, temveč je v svoji kolektivni eksplorativnosti na neki način sama sebi namen. Tako deluje, da Good Willsmith kot svoj cilj razumejo vzpostavitev zvočne komunikacije na nekakšnem spiritualnem nivoju in da obenem skozi ustvarjalni proces tako sebe kot poslušalce želijo podrediti surovi moči zvoka, ki njihova raziskovanja samosvoje vodi po različnih medžanrskih tokovih in vzpostavlja meditativno enovitost, mestoma jukstapozirano z vpadi izrazite kaotičnosti. 

A preden zaidemo predaleč v metafizičnost glasbenega izraza, lahko omenimo, da je tudi njihova glasba do neke mere strukturirana in vnaprej dorečena z enkrat bolj in drugič manj očitnimi opornimi točkami, med katerimi pa se znotraj posamičnih izvedb lahko zgodi karkoli. Danes obravnavana plošča je tako nastala v enem kontinuiranem procesu in bila nato pri zanimivi mehiški založbi Umor Rex izdana brez kakršnihkoli naknadnih nasnemavanj in očitnih manipulacij, a je kljub temu - verjetno iz zgolj formalnih oziroma logističnih razlogov - razdeljena na sedem komadov, ki pa se še vedno neopazno pretakajo med seboj.

Zasedbo sicer sestavljata tudi vodji eklektične čikaške kasetne založbe Hausu Mountain, Max Allison in Doug Kaplan, ki se v različnih zasedbah že dolgo ukvarjata s takšno in drugačno improvizirano glasbo, pri odnosu do katere ponavadi vestno ohranjata nekakšno lahkotnost, kar se zdi ključno tako za uspeh njune založbe kot za edinstveni karakter pri njej izdajane glasbe. Trojec Good Willsmith pa poleg njiju tvori še Natalie Chami, ki s svojimi sintovskimi ambientalijami in nežnim vokalom sicer deluje tudi pod psevdonimom TALSounds. Skupaj se že skoraj štiri leta ukvarjajo z intuitivno improvizacijo in medsebojno nebesedno, glasbeno komunikacijo ter kolektivnim duhom oziroma skupno entiteto, ki se ustvarja v procesu tovrstnega ustvarjanja, in se z leti izkušenj in vedno močnejšo medsebojno povezanostjo dokaj očitno bolje razumejo tudi znotraj glasbe. Z naefektiranimi kitarami, sintetizatorji, raznimi najdenimi posnetki in nenazadnje tudi s človeškim glasom tako gradijo nepredvidljive glasbene forme, ki svoje vzdušje dozdevno dolgujejo krautrockovskim sintovskim pokrajinam in minimalističnim ambientalnim droneom ter se bojda klanjajo celo indijski klasični glasbi.

V današnji nepregledni množici informacij in medžanrskih tokov, ki so jim seveda podrejeni tudi glasbeniki, se tovrstna intuitivna in z raznovrstnimi okvirji neobremenjena glasba zdi vedno redkejša. Verjetno je sicer vsaka glasba do neke mere odraz vseh avtorjevih zanimanj in žanrskih preferenc, a se prepogosto vkalupi in omeji ter tako izgubi nekakšno prvinskost, h kateri dozdevno stremijo Good Willsmith, katerih glasba sicer niti v pristopu niti v samem zvoku ni izrazito inovativna, a se morda že zaradi same količine vsebovanih žanrov in vzdušij ter lahkotnega prehajanja med njimi zdi osvežujoče pristna. Obenem pa je nedvomno ključen tudi njihov nepogrešljivi smisel za humor in samoironijo, s katerim tudi sami sebe opominjajo, da se ni treba jemati preveč resno in da je na prvem mestu sama glasba; kakršnakoli že.