We Jazz, 2024

V Tolpi bumov se posvečamo letošnji plošči švedskega trobentača Gorana Kajfeša oziroma njegovega kvarteta z imenom Tropiques. Goran Kajfeš je sicer sin hrvaškega trobentača Davorja Kajfeša, enega pionirjev jugoslovanskega jazza, Goran pa je del rodne švedske jazzovske srenje že četrt stoletja. Za seboj ima številne albume, sodelovanja, gostovanja in nepopisne koncertne izkušnje. Bend poleg Kajfeša sestavljajo trije enako izjemni drugi vidni člani švedske jazzovske scene, ki drug ob drugem na odrih in ploščah igrajo že več kot desetletje ter v obilici skupnih podvigov sceno povzdigujejo v eno najprodornejših v Evropi. Ti glasbeniki so Johan Berthling z basom, Alexander Zethson s klaviaturami in Johan Holmegard za bobni. Plošča Tell Us, ki je izšla pri helsinški založbi We Jazz, je sicer šele njihova tretja pod imenom Tropiques, toda kot rečeno se glasbeniki med seboj dobro poznajo. Ploščo bodo Tropiques predstavili tudi na letošnjem Jazz Festivalu Ljubljana, prihajajoči četrtek, 11. julija, ob 20. uri v Parku Cankarjevega doma.

Plošča Tell Us je torej tretje poglavje renoviranega izraza v obliki Tropiques v sicer, kot rečeno, obsežnem opusu Gorana Kajfeša. Bend Tropiques gre razumeti kot okleščeni derivat zasedbe Subtropic, s katero je Kajfeš ustvarjal na začetku prejšnjega desetletja. Zvok svojega prejšnjega, hipnotičnega, subtropskega orkestra je zreduciral na štiri inštrumente in leta 2017 začel omenjeno zgodbo, ki je na ploščah iz let 2017 in 2019 prinesla – razumljivo – minimaliziran zvok njegovega sicer že trademarkanega, hipnotičnega jazza. 

Ta se nam že v prvi od treh kompozicij razkrije v vsej svoji širini. To zasedba stori počasi, nadzorovano, slojeno in strukturirano, zavito v ovoj iz gruva, kompozicijo, pripravljeno iz lahkotnejše, skoraj ambientalne uverture in nato mojstrsko prepleteno ter skoraj mantrično plavajočo v zvoku na površini konstantne, na videz ponavljajoče se, pravzaprav pa nerepetitivne, torej hipnotične preproge, ki jo pravzaprav prikladno naslovu skladbe – Unity In Diversity – družno ustvarjajo Subtropics. Ta enotnost je tokrat z uporabo godal še nekoliko širša, bolj raznolika in pokrije dodatne, za Kajfeša doslej neraziskane spektre. 

Zvočna razširitev benda Goran Kajfeš Tropiques je tako tudi nadgradnja že tako hipnotičnega značaja zasedbe. Godali v rokah violinistke Josefin Runsteen in čelista Lea Svenssona Sanderja sta pravzaprav ključni sestavini v nekoliko korigiranem, prenovljenem zvoku. Treba je seveda pripomniti, da široki orkestri inštrumentalnega zvoka niti za Kajfeševo kariero niti za tesno prepleteno nordijsko jazzovsko sceno niso nič novega. Kajfeš je med drugim član Fire! Orchestra, razširitve benda Fire!, s katerim si Tropiques delijo basista Berthlinga, bobnarja Holmegarda, pa tudi pianista Zethsona. Vsi štirje so v prejšnjem desetletju že sodelovali v Kajfeševem orkestru Subtropic Arkestra, ki je – uganili ste – razširitev zasedbe Subtropics. Če v zgodbo vpletemo še približno enako modularno zasedbo Angles, v kateri so Berthling, Zethson ter Kajfeš sodelovali na ploščah pri cenjeni založbi Clean Feed, je ta tesna prepletenost akterjev plošče še toliko očitnejša, nihalo, v katerem Kajfeš krči in širi svoje zasedbe, pa je očitno spet na strani razširitev. Podobno bo – mimogrede, tudi na že omenjenem ljubljanskem jazzovskem festivalu, v sklopu katerega se bosta po novem sekstetu Tropiques na odru pridružili še dve godalni glasbenici – Ana Kravanja z violino in Barbara Grahor Vovk z violo.

Toda vendar je razširitev – tokrat zasedbe Tropiques – nekoliko drugačna in tudi za Kajfeševo bogato diskografijo posebna. V nasprotju z avantgardnim značajem subtropskih Arkestra ali Fire! Orchestra, izredno širokega, razkošnega, mestoma kričečega, tudi s plehom precej zaznamovanega zvoka omenjenih zasedb, pa ob relativno podobnem kombiniranju avantgarde, modernejših izrazov ter relativno hipnotičnega minimalizma tokrat Kajfeš z uporabo godal doseže precej drugačen zvočni učinek. Glasba bolj diha, je po eni strani bolj prizemljena, zagotovo manj plesna in precej bolj umirjena, v primerjavi s prejšnjimi izdelki Tropiques pa je razkošnejša, zračnejša, barvitejša oziroma, kot lahko preberemo v pripisu k plošči – zasedba s pomočjo godal vzleti v zrak in se odlepi od pregovorno sivih podob, značilnih za popkulturno percepcijo nordijske umetnosti preteklih let. 

Nasploh so tri slišane kompozicije aranžmajsko še naprej značilno Kajfeševske, zgrajene okrog nasprotij, obratov med minimalističnimi, meditativnimi pasažami na eni in bolj razgibanimi, ritmično intenzivnimi, harmonično repetitivnimi plavanji na drugi strani. Tropiques tako obdržijo daljše pasaže jazzovskih prepletanj, pa ritmično zanimivejših odvodov funkovskih prizvokov, pa tudi modernih glasbenih odvodov in primesi elektronike, ki jih s sintetizatorji koristita Kajfeš in Zethson. Prostora za solaže je posledično dovolj, a se zdi, da tu Tropiques nadaljujejo to, kar so prikazali doslej – nekoliko zadržane performanse, dobro vpete v hipnotizem te nove zasedbe, ki naj bi predstavljala antipod že opisani razkošnosti nordijskih orkestrov, v katerih so se dokazovali v prejšnjem desetletju in pol. 

Vsekakor gre pri plošči Tell Us za nekakšno uravnoteženje, ob zvočni nadgradnji nadaljevanje zgodbe hypno jazza in morda celo za nekaj lovljenja trendov. Zaradi tega ne slišimo česa, kar bi nas resnično sezulo, gre pa zagotovo za prvovrstno spleteno glasbeno izkušnjo nedvomno vrhunskega seksteta inštrumentalistov, ki svoja dolgoletna glasbena prijateljstva gradijo dalje in v tej luči jim bo v četrtek v parku Cankarjevega doma absolutno vredno prisluhniti.