Celinka, 2019

Piše se leto 1969. V poznem juliju ameriška posadka izpelje prvi pristanek na Luni in čeprav je bila Sovjetska zveza dolga leta prvakinja v odkrivanju vesolja, se prvi koraki Neila Armstronga vpišejo med poglavitne dosežke človeške vrste v 20. stoletju. In kot velja v mnogih poglavjih zgodovine spoznavanja sveta in njemu lastne fizike, so tovrstni dosežki burili duha mnogih filozofov in umetnikov ter sadili plodove za samorefleksijo in nove domišljijske stvaritve.

Opisani motiv je ključen pri današnji obravnavani plošči domačega tubista in skladatelja Gorana Krmaca. Planetarium, njegov prvi solo album, je hommage ne le omenjenemu podvigu, temveč stoletju, v katerem je fizika kot disciplina znova doživela epistemološki rez. Ta turbulenten preboj znotraj fizike, katerega stranski produkt so tudi potovanja izven zemeljske atmosfere, je povratno vplival tudi na druge discipline, tudi na humanistične vede in posledično na ponovno samorefleksijo o mestu človeka v širnem vesolju, ki je postalo vedno bolj na dosegu roke.

Na plošči spremljamo izkušnjo anonimnega člana posadke, ki je na vesoljskem potovanju, na misiji, imenovani Planetarium. Krmac nam z notranjim monologom, prisotnim na večjem delu štirinajstih skladb, orisuje lastno doživljanje tega podviga. Danes šolani glasbenik, še vedno navdušen nad elektrotehniko, ki je bila njegova prva študijska stopnička, si je za ta album tudi sam moral zastaviti vprašanje, kako zgolj s tubo pričarati zgodbo take razsežnosti. Za pomoč se je obrnil na Igorja Vuka, ki mu je sestavil prav posebno temno preprogo, s katero lahko preko računalnika manipulira z efekti svojega instrumenta. Ob računalniku ima zgolj še manjši sintetizator zvoka, celotna njegova podoba pa ob ogromni tubi in elektroniki, ki Krmaca obdaja, spominja prav na protagonista v vesoljski obleki ali v pilotski kabini, katerega misli spremljamo med njegovo misijo Planetarium.

In kako torej Krmac pelje zgodbo misije Planetarium? Če se najprej lotimo napisanega in izgovorjenega, skladbe že z naslovi kot so Slovo, Samota, Praznina, Konflikt, Supernova sugerirajo nek dramaturški lok, epopejo, zapolnjeno s soočanjem z neznanim, z notranjim nemirom ob trku tradicije in povsem novega ter napetega doživljanja ob beleženju dnevnika potovanja. Notranji monolog protagonista te občutke opisuje, a vendar bi rekli, da presežek te plošče ni zgodba in ubesedeno. To predstavlja le ogrodje za glasbo, ki to paleto čustev tudi odigra. Krmačeva glasba ne le portretira protagonista, ampak tudi vizualizira njegov duh in okolje, v katerem se nahaja. Čar plošče Planetarium je prav v njeni filmskosti, v sliki in prostoru, ki ga oriše glasba. Z drugimi besedami, če je protagonistov glas zgolj vektor v prostoru, resen glas človeka na misiji, nam zvok predstavlja koordinatni sistem: spremembe njegovih občutkov, eksplozije zvezd, notranja trenja, dihanje astronavta, piske plovila ... Zvoki vesolja, kjer zvok ne potuje, občutenja napetosti in zadovoljstva, ki jih ne slišimo, to so elementi, ki odlikujejo ploščo Planetarium.

Misija se konča z mislijo, da je posadka v vesolju našla ne le nov dom, ampak tudi sebe. Prenovljeni ljudje, ki so presegli tako psihični kot fizikalni premik, so se osmislili in v vesolju tudi ostali. Krmac je s spretnim zankanjem in manevriranjem med instrumenti ter efekti ustvaril očarljiv solo album. Tubo kot instrument glasbenim sladokuscem predstavi na svež način: z njenim sicer toplim zvenom zna posnemati hladnost vakuuma, njeni donečnosti pa zna dodati suspenz ali z overdubbanjem ustvariti epsko zvočno salvo. S ploščo Planetarium se Krmac tako postavi ob bok kolegu z založbe Janezu Dovču in njegovi gledališko-glasbeni predstavi Tesla, s tem da Planetarium odlikuje bolj minimalistična, intimnejša izpeljava. Recenzijo lahko sklenemo z mislijo, da Planetarium predstavlja kvaliteten Krmačev solo projekt, ki dopolnjuje njegovo siceršnje glasbeno udejstvovanje.