Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo dva EP-ja, ki oba izvirata s severnoameriških tal in vsak na svoj poseben način prikazujeta različne obraze ekstremnega metala. 

Gorguts: Pleiades' Dust (Season of Mist, 2016)

Prvi del namenjamo EP-ju kanadsko-ameriške zasedbe Gorguts, ki velja za sivo eminenco v svetu progresivnega in tehničnega death metala, ob bok legendarnim Death, Atheist, Cynic in Pestilence pa se je postavila z albumoma Obscura ter From Wisdom To Hate. Njihov zadnji izdelek Pleiades' Dust je izšel letos prek založbe Season Of Mist. Bend ga je označil kot EP, čeprav krepko presega klasične standarde trajanja tega formata, saj teče dobrih 33 minut. Verjetno je oznaka EP posledica dejstva, da gre za na videz monolitni kos glasbe, torej en sam komad, kar niti ni novost, vsaj v kolikor pomislimo na zasedbe tipa Sunn O))), Inverloch, Inter Arma ali podobne. Je pa tak format novost za Gorguts, ki so vsaj z zadnjim albumom Colored Sands sicer že zakoračili na teritorij precej daljših, vendar še vedno kompozicijsko zahtevnih, zvokovno dinamičnih in ekstremnih komadov.

Zato Pleiades' Dust, ki zgodbo črpa iz bližnjevzhodne zgodovine, deluje kot en sam monoliten komad, vendar po natančnem posluhu hitro ugotovimo, da ga je kvartet, katerega polovica prihaja iz Kanade, druga pa iz ZDA, pametno razdelil na sedem tematskih sklopov.

V poznani maniri Gorguts nam EP ponuja moštvo dinamičnih obratov in preobratov ter baražo težkih, monolitnih, mastnih riffov, ki se prepletajo z disonančnimi obogatitvami izpod prstov kitarista/vokalista Luca Lemaya in kitarista Kevina Hufnagela. Tu ne boste dočakali solističnih masturbacij v maniri Dream Theater ali podobnih, zaradi česar plošča narekuje precej bolj slušno podreditev in hkrati ne ruši mračne atmosfere. Ta je dograjena s tematskimi prehodi med posamičnimi segmenti, zaradi katerih poslušalec pomisli, da gre pravzaprav za zelo natančno zlepljenih sedem komadov. S tem nas spomnijo na mojstrski album nizozemskih Pestilence - Testimony Of The Ancients, le da Gorguts zadevo povežejo še bolj detajlno. Omenjeni prehodi delujejo minimalistično, gibanje po sicer precej ekstremnih krešendih kitar, basa in bobnov pa skoraj popolnoma umirijo, preden scenosled običajno zopet izbruhne v nov segment. Ritem sekcija basista Colina Marstona in bobnarja Patricea Hamelina je natančna, izredno močna, a tudi zelo razgibana in dovoli dihanje kompozicije, ki jo na svojevrsten način morda duši le enolični kruleči vokal Luca Lemaya. Kot boste pa lahko slišali, je zvok na izdaji daleč od spoliranosti in daje vtis, da sedite ob bendu, ki igra v zvokovno malce bolje urejenem placu za vaje. Prav tako „live“ občutek vznikne tudi ob kakšnih manjših kiksih. Vendar pa zato ne gre za zgolj „šundr“. Tak zvok je premišljena in dobra odločitev, dosegli pa so ga kar sami, vse studijske dolžnosti – od inženiringa do masteringa – je namreč prevzel basist Marston.

Tombs: All Empires Fall (Relapse, 2016)

Newyorški Tombs so nam pod okriljem založbe Relapse svoje videnje black metala ponudili v obliki dveh precej različnih albumov, Path Of Totality iz leta 2011 ter Savage Gold iz leta 2014. Medtem ko je prvi deloval precej surovo in brutalno, vendar zvočno dosti bolj razgibano, je drugi skorajda v celoti poklon skandinavskemu, klasičnemu black metal zvoku, čeprav zveni precej bolj čisto in jasno kot večina klasik omenjenega severnjaškega žanra. Njun naslednik, letos izdani EP All Empires Fall, zopet ponudi precej bolj razgibano zvočno sliko Newyorčanov, ki so post-metal, post-punk in še kakšne vplive tokrat uspešno vmešali v udri-in-razbi black metal.

EP ponudi 5 komadov. Po precej atmosferično umirjenem intru skladbe The World Is Made Of Fire, ki vseeno tudi malce izbruhne, izdaja hitro nadaljuje v klasično black metalsko zvenečo kompozicijo, seveda prepleteno s hitrostmi in hrupom skandinavske šole. Omenjenemu black komadu Obsidian sledi post-metal poslastica Last Days Of Sunlight, ki v maniri kakšnih Neurosis ali Prong s pridihom Akercocke in Killing Joke zapelje v čisto drugo smer. Do močnega izraza tu pride „clean“ vokal klaviaturista Fadea Kainerja, ob njem pa tudi ritualistični spev, ki ga poudarjata hipnotično repetitivni boben in bas ob spremljavi minimalističnih kitar. Prehod v komad Deceiver je neopazen, nato pa dobimo v posluh precej Celtic Frost-ovsko obarvano glavnino skladbe, ki jo vodijo kitare in kričanje glavnega vokalista Mikea Hilla, kar nas brez odvečnega pompa pripelje do vrhunca EP-ja, komada V, ki je tako zvočno kot tematsko mojstrsko uvrščen na svoje mesto.