Celinka, 2024

V šeststrunskem svetu je flamenko kitara ena najbolj mojstrskih in cenjenih oblik umetniškega izražanja. Kultura flamenka se je stoletja razvijala v etnično in družbeno vihravi regiji Iberskega polotoka, njen razvoj pa je potekal sočasno z evolucijo brenkal, kar je vodilo v specifično podvrsto klasične kitare. To glasbilo je v rabi še danes, odlikuje pa ga unikaten zvok. Kakopak je globalizacija zvok flamenka ponesla širom sveta, njegova skrivnostna kompleksnost in očarljive aluzije na Andaluzijo pa so pridobile občudovalce in izvajalce daleč onkraj izvornega okolja južne Španije in Gitanov. Tudi na domači grudi imamo bogato zvočno knjižnico flamenka, eden vidnejših predstavnikov pa je brenkalist in komorni glasbenik Izidor Erazem Grafenauer. Klasično izobražen kitarist s strokovnim ozadjem z ljubljanske, beneške in zagrebške glasbene akademije se Grafenauer ponaša s širokim koncertnim delovanjem, številnimi priznanji ter opusom, ki zajema predvsem starejšo glasbo in tradicionalna brenkala, kot so lutnja, vihuela in teorba. Pri dolgometražnem prvencu avtorske glasbe se je Grafenauer osredotočil na omamne melodije flamenka, ki jih je s projektom Grafenauer Flamenco Project izlil v ploščo Ventana Abierta. 

Projekt je bil ambiciozno zastavljen kot združevalna točka domačih in tujih flamenko glasbenikov in glasbenic kot tudi tistih, ki so običajno bolj obstranski ljubitelji žanra. Grafenauer je glasbo posnel skupaj s širokim razponom glasbenic in glasbenikov – violinistko Ano Mezgec, čelistom Bernardom Brizanijem, basistom Joštom Lampretom, trobentarjem Enriquejem Rodríguezom; Jose Manuel Ruíz Motos je poskrbel za tolkalno spremljavo, pretežno inštrumentalno ploščo pa sta z vokali obarvala Noemi Humanez García in Imer Traja Brizani. Zasedba je polna imen, ki so si renome zgradila v jazzu, etnu, flamenku ter klasični in tako imenovani svetovni glasbi, temu primerno pa je barvita tudi paleta zvokov, ki jih je zasedba ustvarila. Projekt že z imenom nakaže primarno usmerjenost, vendar ga bogatijo tudi jasni elementi sorodnih žanrov. Trobila dopuščajo možnosti jazzovskih zavojev, tolkala pa segajo na teritorij rumbe gitane. Grafenauerjevo ozadje v komorni glasbi se izrazi tudi v okusnem vključevanju godal, ki sicer niso del tradicionalne flamenko glasbe, toda s spretnim skladanjem in aranžiranjem dodatno razširijo zvok plošče in z mehko melodičnostjo podložijo svetlo perkusivnost flamenko kitare. Slednja seveda ostaja osrednji del aranžmajev. Grafenauerjeve sposobnosti jasno zasijejo tako v virtuoznosti igranja kot tudi v dodobra uglašeni dinamiki in skupinskem igranju. Kitaro namreč zna podrediti preostalim inštrumentom, s čimer omogoči bogatejšo poslušalsko izkušnjo.

Album odpre skladba Yerbabuena, ki poslušalce s solo flamenko kitaro nežno vpelje v kuliso, ki sledi. Nežno se razcveti z dodatkom tolkal, godal in trobente ter vodi v etnično obarvano Anillo gitano. Skladba je poimenovana po Gitanih, romskemu ljudstvu Iberskega polotoka, ki je v sredozemski prostor in glasbo vpeljalo lestvice in glasbila srednjega vzhoda ter na prehodu med 18. in 19. stoletjem osnovalo flamenko. Vokale v skladbi Anillo gitano prispeva kosovsko-slovenski etnojazzist romskih korenin, Imer Traja Brizani. Sicer multiinštrumentalist in priznani basist na pričujoči izdaji nastopa zgolj z vokalom. Svoje dele odpoje s pristnim občutkom za spremljajočo glasbo, s čimer opominja na dejanski izvor glasbe, danes osnove za sodobno špansko identiteto, ki jo je prevzela za svojo. Vokali v skladbi Rio Pintado, tako v osrednji kot stranski vlogi, so kot značilen element žanra sicer redki, a služijo kot sidro plošče, ki sicer igrivo pluje med različnimi glasbenimi navdihi.

Album, posnet v famoznem madridskem studiu Musigrama, z bogatimi aranžmaji in izvirnimi kompozicijami predstavlja dober hommage bogati zgodovini flamenka. Inštrumenti imajo prostor, da individualno zaživijo in prevzamejo pozornost, s čimer je odmik od klasičnega, kitarskega flamenka toliko bolj razgiban in zanimiv. Skladanje in aranžmaji so ustvarjalni, sestavljajo se v skladbe, ki posamezno predstavljajo različne kulise in vedute ter se dinamično, toda žanrsko okusno menjavajo med seboj. Naslovi skladb izražajo njihov karakter in leitmotiv. Za primer vzemimo kar skladbo Plaza vacía, njeno solistično, zamišljeno kitaro in obilico zvočne praznine. Glede na Grafenauerjevo ozadje v izrazito tradicionalni in nekoliko rigidni stari glasbi je plošča Ventana Abierta zelo odprt in svoboden album s hvalevredno spretnostjo mešanja zvokov, žanrov in brezmejnih idej.