GRAND GENERAL: Grand General

Rune Grammofon, 2013

Založba Rune Grammofon, pri kateri je izšel prvenec Grand General, je ob svoji pojavitvi veljala za nekakšen 'kdo-je-kdo' živahnih norveških raziskujočih muzik. Zasedbe, kot so Alog, Supersilent, Deathprod ali Spunk, so vsaka na svoj način s severa prinesle nekakšno mešanico, takole od daleč rečeno, težavnega hrupa in priljudne melodike. Lahko bi se celo pustili prepričati, da mešanje dobro izšolanih in radovednih muzikov vedno rezultira v stvaritvah, ki lahko širijo obzorja tudi brez pretiranega šoka za manj radovedno uho. In normalno je, da taka podoba ne zdrži dolgo, s čimer se je bilo počasi mogoče seznaniti tudi prek repertoarja omenjene založbe, katere namen je večinoma ostal izvažati glasbeno zanimive in izzivalne zvočne posnetke. Bend, kakršen je Motorpsycho, je že pred desetletjem beležil večletno zgodovino ustvarjanja, ki pa je bilo žanrsko zasidrano v še nekaj desetletij stari in učinkoviti žanrski mešanici. 

Grand General, ki jih na spletni strani založbe previdno oglašujejo kot nekakšno superskupino, črpa glavnino svojega zvoka ravno pri razbohoteni mešanici, ki jo je z eno samo ploščo zakoličil in se takoj od nje odvrnil Miles Davis. Jazzovska fuzija, jazz-rock, imenujte to, kakor hočete, glasbena pravila žanra so znana in znotraj njih je odprta možnost nešteto variacij. 

Kljub govoru o superskupini Grand General še vedno prinaša na tole frekvenco dokaj neznana imena. A že zaradi same zasnove muzike na prvi posluh v uho pade ravno Kenneth Kapstad, bobnar že dolgo kultnih Motorpsycho. V uho pade predvsem zaradi močnega ritmičnega poudarka, ki ga Kenneth na ustreznih mestih začini s kako sinkopo ali dobro preračunanim prelomom. Solistični in igrivejši drobec zvoka h Grand General prispeva violina Ola Kvernberga. Ko temu dodamo kitarske riffe, obvezne klaviature in drveči bas, so sestavine postavljene skupaj in moti nas lahko le to, da si na prvencu Grand General le stežka zamislimo kakršnokoli odstopanje od eksplozivne kombinacije.

Sama žanrskost Grand General še ne sme biti razlog za vihanje nosu. Konec koncev je kmalu očitno, da peterica veščih inštrumentalistov tukaj ni zgolj zato, da bi vsak posameznik le razkazal, kaj zna. Tu je zato, da natančno preračunane skladbe obudijo v življenje, v katerem se solistični izleti pravzaprav ne odlepijo od celote, pač pa le začrtavajo prelive med posameznimi deli skladb. Tudi poudarjen strumni ritem, ki ga vzorčno vpelje že uvodna skladba epske dolžine Antics, zna poudariti nekaj ostrejših odmikov od glasne in neustavljive poskočnosti. Škoda je le, da lahko to stori le v različnih skladbah, ne pa znotraj ene same, ki bi ji tako lahko podelil nekaj več dinamike. Pesmica Clandestine, denimo, je zgrajena na veliko bolj umirjenih udarcih, ki v ospredje spravijo še kitarista Hermansena in klaviaturista Trond Frønesa – oziroma rahlo spotikajočo in mehkejšo dopolnjevanje vsaj dveh melodičnih nians. Ritual pa se, skoraj v nasprotju z naslovom, pomakne še globlje v meditativno odsotnost poudarjene ritmične zaslombe in se prepusti daljšim zvočnim odzvenom pod vodstvom kitarskega feedbacka.

Ne moremo torej biti skeptični zaradi žanra pred štirimi desetletji ustoličene progresivne mešanice jazza in rocka. Uspelost zasedbe se ne riše v veličini njenih članov, tudi ne v tehničnih vrlinah, s katerimi nas ti peljejo skozi vzpone in padce posameznih skladb. Opaziti bi jo morali šele takrat, ko nas zamoti kaka vsebinska podrobnost, oblikovna posebnost, kjer skratka glasba še vedno deluje tudi, ko jo odstavimo z varnega zaledja sintaktičnih pravil svojega žanra. Ravno ta pa so verjetno razlog, da lahko 'jazz', če nam ta pomeni predvsem improvizatorsko prepuščanje presenetljivemu, postavimo v oklepaj, 'rock' pa mislimo predvsem v njegovih epskih možnostih. A zunaj svojih okvirjev v uhlje bije prav to, da je pri Grand General vse tako prikladno na svojem mestu, da nam določena sintaksa ali struktura samih skladb ne dopušča več prostora za pričakovanje pretiranih variacij. Njihov prostor je natančno odmerjen. Grandiozen zven peterice sicer poslušanje vabi v svojevrstno zvočno avanturo, a zapeljevanje ostaja uokvirjeno in preračunano. S poslušanjem prvenca Grand General zato ni nikakršnih težav – vendar pa ostajajo pri svojem početju vendarle tako zelo znani, domači in ne nazadnje – izpostavljeni predvidljivosti.