Grey Aura: Zwart vierkant

Recenzija izdelka
1. 6. 2021 - 19.00

Onism Productions, 2021

 

Letošnji bogati beri kvalitetnega avantgardnega black metala se je zgodaj maja pridružilo še eno odmevno glasbeno delo mladega nizozemskega tria Grey Aura, bendova druga studijska plošča Zwart vierkant oziroma Črni kvadrat. Plošča je prvi del glasbenega umesenja literarne predloge iz leta 2019, debitantskega romana vokalista in kitarista zasedbe Rubena Wijlackerja z naslovom De protodood in zwarte haren oziroma Protosmrt v črnih laseh. Osrednja zgodba romana in plošče je sprva beg in nato potovanje umetnika, ki ga obsedeta ženska in – seveda – umetnost. Predvsem abstraktna likovna umetnost suprematizma, ruskega umetniškega gibanja z idejnim vodjo in poleg Kandinskega najprepoznavnejšim predstavnikom tega gibanja na čelu, Malevičem.

Člani zasedbe Grey Aura, predvsem njena soustanovitelja Tjebbe Broek in Wijlacker, se sodeč po konceptih in postopkih ustvarjanja glasbe verodostojno samoopredeljujejo za del Gesamtkunstwerk kluba. Preplet glasbene in likovne umetnosti, ki nastopa kot celostno utelešenje doživljanja bivanja, duhovnosti in nazorov, se kaže najprej kot del življenj glasbenikov kot slehernikov – v njihovem primeru pač v obliki obsedenosti z umetnostjo, bržkone kot jo pooseblja osrednji junak literarne in bendove glasbene pripovedi. Njihova življenja so vseskozi raziskovalno nastrojeno gibanje in h glasbi pristopajo na podoben način, kar vključuje tudi poslušalcu na manifestativen način predočeno celoto zamotane kreacije Zwart vierkant. Umetnikovanja se člani benda lotevajo na precej kompleksen in zelo organiziran način, ki zajema natančno predstavitev vsebinskega ozadja in natančno oblikovano zvočno zgradbo, znotraj katere pa se jim vsake toliko blackmetalsko ekstatično, a progresivno odmerjeno, utrga.

Glasba s plošče, s katere je šest od sedmih skladb svoj vzorčni model zavzelo že na predhodnih dveh EP-jih, nekakšnih študijah tega, kar lahko poslušamo danes, ponekod namenoma zavije v nevzdržnost, predvsem v vokalnih preizkušanjih in deformacijah ter nagrmadenju kitar. Glasba tako ni vseskozi zelo zadovoljujoča, kar glasbeniki sicer vzbudijo s krasnimi bobni in posebnim sovpadanjem ritma z napol grleno govorjenimi teksti v nizozemščini – denimo v prvem delu prvega komada in v drugi polovici druge skladbe s plošče – temveč je mestoma zelo odbijajoča, da bi glasbeniki skozi to dvojnost kar najbolj pristno povzeli razrvanost življenja. Tovrstne izlive, oris določenih lokacij, stanj duha in drugih podobnih konkretizacij romana so vpeljali z uporabo premnogih zvočnih orodij, raznoliko izrabo žanrov in sodelujočimi gosti, kar se je izteklo v kombiniranje težkometalnih zvrsti s flamenko kitaro, uporabo kastanjet in trobil ter zvokov, ustvarjenih s pomočjo pripomočkov za radijske igre, šepeta, pogovora v španščini, ki se posluša kot izsek iz filma, in za povrh še umirjenih jazzovskih intermezzov.

Ples poljske duše
 / 27. 4. 2021

Žanrsko bi glasbo s plošče Zwart vierkant konkretneje opredelili kot progresiven avantgarden black in kdaj tudi folk metal, pri čemer se lahko naslonimo na nekaj primerjav z nekaterimi glasbenimi udejstvovanji v sorodnih glasbenih stičiščih. V prvi vrsti glasba zasedbe Grey Aura puhti od vplivov vseskozi razvijajočega se podzemnega poljskega black metala, konkretno, hoteč ali ne, vpliva zasedbe Furia, katere najnovejšo ploščo smo pretresli pred dobrim mesecem. Vpliv zasedbe sega še v čas bendovega debitantskega dolgometražca iz leta 2012, ki je nastal dve leti po zagonu glasbene poti zasedbe in na katerem podobno kot tudi v glasbi Furie iz zgodnjih dvatisočih odzvanja vpliv skandinavskega oziroma germanskega tradicionalnejšega black metala iz 90. let prejšnjega stoletja. Divjaštvo glasbe poljskih blackmetalcev s folk pridihom, ki je manj neposredno, a vendarle prav tako močno zvezano tudi z likovno umetnostjo, slišimo predvsem v melanholičnih in hladnih tremolo kitarah, dokaj preprostih in lahko bi rekli iznajdljivih bobnih z ravno pravšnjimi poudarki in detajli ter na poseben, nagovoren način uporabljenimi zaustavki govorjene besede oziroma poezije.

Predvsem v prvi in zadnji skladbi s plošče se silneje izrazijo še občasna nadvlada bas kitare nad tolkali ter sesedanje in sestavljanje skladb po principu ameriške avantgardne zasedbe Krallice, ponekod tudi nojzerstvo ameriških Daughters in pa progresivno elektroakustično kitarsko brkljanje v nekaj pasažah, kot ga denimo slišimo pri starejši muziki švedske zasedbe Opeth, konkretno morda z njihove plošče Still Life izpred nekaj več kot dvajset let.

Na skladbah s plošče Zwart vierkant vsem tem referencam navkljub po nekaj variacijah prepoznavnih melodij in ustaljenih black-, avant-garde in progresivnometalskih prijemih člani benda Grey Aura vseeno uberejo presenetljive poti v zgoščene in kompleksnejše pripovedi. Predvsem kadar avtorji vlečejo avtonomnejše in nemalokrat izvenžanrske poteze s pomočjo izkrivljanja te referenčne tradicije in z agresivnim in predrugačenim namenom vokala, ki valovi med neštetimi stopnjami intenzivnosti in kreativnosti, si ta nizozemska siva avra z aktualno ploščo že lušči teren za lasten, prepoznaven in precej pisan avantgarden black metal, ki v prihajajočih letih povedno obeta nadaljevanje.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness