Carpark, 2014

Iz Toronta, mesta na vzhodu Kanade tik ob ameriški meji, prihaja nov val glasnih skupin, ki se ozirajo na hardcore, punk, grunge ter širše kitarsko noiserske vplive. Če je mesto še do pred kratkim zaznamoval predvsem glasbeni kolektiv Broken Social Scene z Brendanom Canningom na čelu, torej nekakšna indie hipijevska eklektična super zmes, so odmeven prihod glasnih in v hrupu izgubljajočih kitar pripravili Metz, ki so jih glasbeni mediji sprejeli z odprtimi rokami. Pred tem pa so jim teren pripravili noiserski hardcoraši Fucked Up. Skupno so vzniknile še skupine, kot je Odonis Odonis, letos pa so po nizanju malih plošč svoj studijski prvorojenec z naslovom If Anything izdali Greys. 

In ko mlada kanadska skupina pade v okvir naštetih sorodnih skupin, ne pozabi, od kod se zvočno napaja, saj uvodna pesem z naslovom Guy Picciotto kaže na navdušenje nad washingtonskimi Fugazi. Verzi omenjene pesmi se naslanjajo na njegov visok status, ki ga ima na odru, a se obenem ne obnaša prav nič zvezdniško oziroma je lahko eden od mimoidočih na ulici, kjer živimo. S tem se ne kažejo samo glasbene smernice zasedbe Greys, temveč tudi njihove ideološke usmeritve. Biti mlada, med seboj povezana skupina, z glasnim in brezkompromisnim slogom, obenem pa ohranjati down to earth mentaliteto brez odvečnih zvezdniških primesi.

No, njihova pot do kultnega statusa je še dolga, so pa na svojem prvencu zastavili določene stvari s svežim in odprtim pristopom, kar jih dela zanimive za poslušalce. V mislih imamo namreč njihov kitarski frontalni napad, ki takoj na začetku uvodne pesmi napade naše sluhovode. Če namreč hitro zaslutimo, da bo album potekal v tej agresivni ter brezkompromisni drži, se motimo. Poleg mlade energične drznosti vsebuje album If Anything polno globljih zvočnih zmesi ter kitarskih zavijanj, ki se odvijajo v drobovju pesmi. Njihov glasbeni izraz se je pred izdajo albuma namreč izoblikoval skozi številne koncertne nastope, s katerimi so prekrižarili Severno Ameriko. Greys ne stavijo zgolj na hitrost, prav tako namreč zgradijo kitarsko trdno okostje z razbijajočimi bobnarskimi takti v pesmi Use Your Delusion, spet drugje - kot v pesmi Girl in Landscape - pa postavijo bistveno bolj ohlapno kitarsko kuliso. Pesem Adderall zadiši po Nirvani, in ko mislimo, da smo pri Brief Lives, agresivni, napadalni pesmi, slišali že vse karakteristike albuma, nas preseneti zaključna pesem z naslovom Lull. Ta ob koncu plošče ponovno ponudi nekaj novega, saj skozi prijeten drajv odpelje poslušalca skozi film, ki ga je prepotoval v dobrih tridesetih minutah, kot je album If Anything dolg. Ob tej zaključni pesmi, ki nam ponudi možnost za predah, se namreč zavemo, da smo poslušali album, ki ne stavi zgolj na kitarski hrup in surovo energijo. Prav tako kot čistokrven pank namreč slišimo še drobce, ki so jih za sabo pustili Unwound ter Sonic Youth. 

Čeprav so Greys mlada zasedba, jim uspe raznovrstne zvočne prvine, od kompaktne hitrosti do ohlapnega hrupa, na albumu medsebojno povezati v smiselno in zgrajeno celoto. Da jim uspe to združiti in spraviti pod eno streho, kaže na to, da imajo jasno zgrajeno sliko o skupini ter kam jo želijo popeljati.