Grim Tower: Anarchic Breezes

Outer Battery, 2013

Grim Tower je dvočlanska skupina, v kateri sodelujeta Stephen McBean in Imaad Wasif. V novonastali skupini se usmerjata v folk formo, a kot nakazuje njuno ime, z rahlo mračnjaškim podtonom. Glasbenika prihajata iz različnih glasbenih smeri, Stephena McBeana poznamo iz kanadskih Black Mountain, kjer slišimo njegovo težjo, distorzirano in hipnotično kitaro. Po drugi strani pa  Immad Wasif, ki ima indijske korenine, v svoji solistični karieri zastopa bistveno lažje, ezoterične glasbene vplive, navezuje se tudi na indijske rage, torej melodična zaporedja, ki jih poznamo iz indijske glasbe. Med drugim pa Wasifa poznamo tudi skozi sodelovanje z zasedbo Yeah Yeah Yeahs.

Glasbenika torej prihajata iz različnih glasbenih smeri, a ju hkrati združujeta rokerska psihedeličnost in hipijevska folk kultura. Obenem pa sta si po slogu različna, kar slišimo tudi na današnji plošči Anarchic Breezes. Stephen McBean je namreč prizemljen tako v vokalu kot v zvoku kitare. Po drugi strani pa Imaad Wasif vidno bolj posega po ezoteričnih, duhovnih višavah. V celoti je album Anarchic Breezes slišati kot plošča, ki je v stiku z meditativno naravo, nadzemeljskim bivanjem in podobno newagersko tematiko. Ob tem pa glasbenika nista osladna, klišejska ali kako drugače predvidljiva. Ezoteričnost plošče se po drugi strani obtežuje z besedili kot Hang Me in Heaven ter Let Death Become Your Comfort. Kljub tej mračnjaški podobi pa je album Anarchic Breezes izredno barvit, predvsem zato, ker sta glasbenika tesno povezana v medsebojnem preigravanju kitar, katerih zvok je čist in točno ujemajoč. Povezanost in prepletanje njunega igranja je tudi osrednja os, okoli katere se album giblje. Drugo tako stičišče sta vokala obeh glasbenikov, ki se med pesmimi izmenjujeta in tako prehajata skozi različno ezoterično liriko.

V tem prednjači Imaad Wasif, na primer v zasanjani in nežno lebdeči pesmi Mantis, ki jo prizemljuje Stephen McBean s težjim kitarskim zvokom. A čeprav se Imaad Wasif bistveno bolj nagiba k new age tematiki, pa poje tudi čudovito pesem Reign Down, pri kateri se ob enostavnem hillbilly ritmu razteza igriv zvok tamburina, pod katerega se vtihotapi še zvok kitare, ki mestoma razširi in obteži celotno podobo pesmi. A teža kitare Stephena McBeana nikoli ne preide preveč vidno v ospredje, namesto tega je skrbno uravnotežena v ozadju in skozi previdno odmerjene drobce skrbi za celoten izgled zvočne podobe. Še najbolj se distorzija kitarske teže prikaže v uvodni umirjeno valoviti in stonersko lenobni pesmi Soft Seance. Album je bil posnet v domačem studiu Stephena McBeana in Anarchic Breezes je posnet v čisti in jasni zvočni sliki, v kateri so ujeti najmanjši zvočni drobci. Tak primer je tudi naslovna pesem, ki je edina instrumentalna na albumu, v kateri se melodična intimnost združuje s spremljajočim šumenjem in drugimi zvočnimi odkloni, kar zaokrožuje medigro obeh glasbenikov. 

Stephen McBean in Imaad Wasif sta zvok na novi plošči opisala kot new acoustic death folk. A ob tem temačnejšem podtonu je zaznati krhko in intimno glasbo, ki je povezana z naravo in je polna ezoteričnih in duhovnih besedil. A če k temu posega predvsem Imaad Wasif, Stephen McBean album spravlja v ravnotežje in ga prizemljuje.