4AD, 2015

Grimes oz. Claire Boucher bi lahko opisali kot glasbenico, ki hkrati kaže, kaj bi lahko bila alternativa brez averzije do popa in kaj bi lahko bil pop, če ne bi bil masovna industrija in bi bilo v njem več prostora za DIY pristop. Njen četrti album, ne ravno posrečeno poimenovan Art Angels, je bil tako eden izmed letos najtežje pričakovanih dolgometražcev.

Grimes poudarja, da je feminizem prevladujoča tema albuma Art Angels. Pogosto namreč opozarja na feministično problematiko glasbene industrije, v kateri je za ženske prostor le na mestu izvajalk, veliko manj dobrodošle pa so na položajih producentk, inženirk zvoka in tako naprej. Grimes pa ustvarja glasbo popolnoma sama, od kompozicije do produkcije ter izvedbe, pa tudi sama režira svoje videe in oblikuje naslovnice albumov. Kljub temu pa pravi, da venomer dobiva ponudbe moških, ki ji ponujajo, da bi kaj od tega naredili namesto nje, in druge klasične seksistične komentarje. Art Angels lirično večinoma prepreda upravičena jeza na vse takšne ljudi in situacije. Ob tem bi se nepoučenim nemara zdelo ironično, da to stori z zvokovno in predvsem vokalno značilno napol pretirano nežnostjo in feminilnostjo, vendar pa se Grimes seveda zaveda, da pri feminizmu ne gre za eliminacijo feminilnosti kot take, marveč samo za poskus eliminacije družbeno konstruirane povezave med le-to ter biološkim ženskim spolom. Feminizem kot ideologijo čimbolj proste osebne izbire torej Grimes precej očitno živi, saj kreativno v nobenem aspektu ne odgovarja nikomur, razen sebi. 

Izhodišče za pogled na pričujoči album leži torej v sotočju feminizma, alternativne in pop glasbe. Tako naj bi nemara glasbeno zabrisoval meje med zadnjima dvema, vendar pa si je ob poslušanju Art Angels treba priznati, da mnogi drugi glasbeniki to počnejo na zvokovno veliko zanimivejši način. Večina izmed 15 komadov na albumu namreč kaže zelo malo težnje po eksperimentiranju, niti detajlno - medtem ko je pri drugih primerljivih izvajalcih ponavadi obratno, pa tu bliže ko seciramo zvoke, bolj se pred nami razgrne njihova konvencionalnost. Zvokovni klišeji pop glasbe pa tudi niso dovolj pretirani ali prepredeni s samoironijo, da bi lahko bili gledani skozi prizmo le-te in bi torej nastal dodaten kritični moment, kot ga imamo na primer pri tako imenovani PC music. 

Vendar pa se vseeno tudi ne zdi, da bi si Grimes iskreno želela infiltrirati v mainstream, saj vsaj v vizualni podobi še vedno poseduje individualnost, pa tudi celotna krivulja njenega zvokovnega razvoja celostno gledano ne kaže preveč premočrtno v takšno smer. Če pa ji nenačrtovani veliki met vseeno uspe, bi glavni kriterij njene kvalitete lahko ležal v vprašanju, ali je pop glasba kot entiteta pridobila na originalnosti zaradi nje, ali obratno njena glasba izgubila na originalnosti, da je lahko postala del popa. Na to ni popolnoma preprostega odgovora, saj album vsebuje oba nasprotujoča si principa hkrati. Zanimivo je na primer sodelovanje s tajvansko reperko Aristophanes SCREAM, kjer refren predstavlja dejansko kričanje, pa morda tudi veselo jezna synthpopovska himna Kill V. Maim, večina ostalih komadov pa je produkcijsko precej nezanimivih, pa tudi v svoji enodimenzionalni vedrini nekako čustveno praznih popevk - kar sta morda ne čisto ob prvem poslušanju očitni, pa vseeno verjetno glavni spremembi v njeni glasbi. 

No, če nič drugega, je Grimes sodeč po nekaterih poslušalskih odzivih vsaj uspelo zmesti hkrati precej preteklih in potencialnih prihodnjih fenov, ki imajo binaren pogled na alternativo in pop, in s tem odpreti kakšen zanimiv diskurz.