Švicarski zlati deček, ki zbuja zavist producentskih krogov z raznih koncev ohlapne scene beatov, inštrumentalnega hiphopa …,  nadaljuje serijo ploščkov za Now Again, podzaložbo najbolj trendovske založbe neodvisnega hiphopa Stones Throw - čeprav se ji ta status zaradi nespretnih potez vodje Peanut Butter Wolfa že nekaj časa maje. Dimlitov tretji pravi album Grimm Reality bi lahko pomenil sklep trilogije, a ne albumov, ampak serije pri Now Again, ki raje kot na strganje in sekljanje semplov stavi na čudaško organsko raziskovanje zvočnih plasti skozi bolj bendovsko formo.

Prav neverjetno je, kako se je Dimlita (predvsem) zaradi dveh prelomnih albumov naseckanih bitov, torej Runbox Weathers in This is Embracing, nekje na sredini prvega desetletja novega tisočletja prijela etiketa enega najljubših producentov. Na sceni bitov, glitchov, basa je v bistvu pravo presenečenje, če ti nek referenčni protagonist med najpomembnejšimi akterji težko oprijemljivega žanra ne našteje Dimlita. Po njegovem začetnem nepričakovanem preboju v navezi z berlinsko založbo Sonar Kollektiv je nastopilo rahlo zatišje, pred približno tremi leti pa je prav on nakazal rahel slogovni zasuk založbe Now Again, ki jo vodi prvi operativec v kampu mogočne Stones Throw, torej Egon. Now Again je bila sprva zadolžena za ponovne izdaje obskurnih, progresivnih fankerskih hipijad in raznih tovrstnih sodobnejših odvodov, a z Dimlitom so začeli izdajati tudi material beatmakerjev. 

Grimm Reality je torej njegov tretji pravi album in hkrati tretja izdaja za to kalifornijsko inštitucijo proga in psycha. Hkrati pa je tudi tretja izdaja (in v bistvu prvi pravi album) razvoja “novega” sloga Švicarja. S prihodom k založbi se je namreč zgodil  premik na obeh straneh. Pri Now Again so torej začeli z izdajanjem svežega materiala mladih neameriških beatmakerjev (Dimlitu je sledil kasneje še Paul White), Švicar pa je očitno začutil priložnost, da lahko pusti za sabo pretekle uspehe in se eksplicitno loti svežih, nekonvencionalnih, rahlo eksperimentalnih zvočnih raziskovanj. Kaj ostane od Dimlita, če se otrese vseh hiphoperskih referenc in zahtev klubskih plesišč? Nepričakovano bogata in večplastna žanrsko izmuzljiva gmota, ki je hkrati nepretenciozna, a polna presenečenj. 

Z Grimm Reality je tako rekoč popolnoma opustil tehniko semplanja in se osredotočil na snemanje raznih izvorov zvoka, včasih že neprepoznavnih inštrumentov in uporabe konkretnih zvokov. Pri zadnjem projektu, mali plošči Prismic Tops, se je prvič lotil tudi petja in sedaj to prakso nekoliko bolj subtilno nadaljuje. Grim Reality je plošča, ki zveni povsem analogno organsko, kot da bi jo posnel nek manjši eksperimentalni bend, saj Dimlite uporablja precej proste, “živo” zveneče aranžmaje, melodično je material izjemno razdelan, a hkrati prav nič osladen, prej bizaren in sublimen. Zanimivo, pri nekaterih posnetkih spominja že na tripaško melodičnost kakega Shawna Leeja, v določenih detajlih pa celo uspe ujeti nepredvidljivi val svobodno jazzerske forme. 

Dimlite se z vsakim novim projektom vse bolj oddaljuje od sloga in tehnik, s katerimi si je pridobil zveste publike po vsem svetu. A prav v tem je štos. Če imaš svoje poslušalce v žepu, če si pridobiš posebno pozornost, poseben kotiček v njihovih poslušalskih navadah (kar je dandanes z vsem hrupom, ki nas spremlja na vsakem koraku, izjemno zajebana naloga), si lahko privoščiš bolj drzne zvočne eksperimente. Na nek način podobno kot pri Flying Lotusu lahko torej sklenemo, da ima hajp tudi svoje dobre plati. Najpomembneje, Dimlite se ne boji raziskovati in pri (po)ustvarjanju godb mu najbrž ni nikoli dolgčas.