Warp, 2012

V zadnjem času je vizualna spremljava glasbenih stvaritev na izjemno visokem nivoju. Dizajn, embalaža in videospoti postajajo pomemben del poslušalske izkušnje. Predvsem videi pogosto na zelo učinkovit način pomagajo pri artikulaciji atmosfere, zgodbe in občutij, ki jih izvajalci poskušajo pričarati za svojo publiko. Odličen primer je prav video za pesem Yet Again, drugi singl z najnovejše plošče brooklynske zasedbe Grizzly Bear, ki jo predstavljamo v tokratni Tolpi.

Na ekranu najprej zagledamo izjemno estetske in prefinjene posnetke gracioznih gibov umetnostne drsalke, ki potem postopoma, na precej bizarne načine, prehaja v vse bolj sanjski, morbiden, kakofoničen in zmeden svet, v katerem tudi sama postaja vedno bolj razrvana. Vse skupaj perfektno podpira dražljaje, ki jih Edward Droste, Daniel Rossen, Christopher Bear in Chris Taylor ustvarjajo s svojimi glasbili, ko na začetku pesmi z nenadkriljivo pop melodijo poslušalca zazibljejo v ležeren poletni sen, potem pa ga v nadaljevanju z večplastno instrumentalno meglico primejo za ramena in ga tresejo vse tja do kaotičnega konca komada.

Videospot za pesem Yet Again je torej izjemno dobro izvedena občutkovna in simbolna preslikava soničnega v vizualno, sam komad pa v dobrih petih minutah lepo zajame in ilustrira vse osnovne kvalitete plošče Shields in zvoka zasedbe Grizzly Bear nasploh. Ta je že 10 let osnovan na kombiniranju surovega songwriterskega talenta s pretanjenim občutkom za zvok, teksture in orkestracijo. Ta vsestranska učinkovitost je plod harmoničnega in enakovrednega sodelovanja članov zasedbe, pri kateremu je najbolj opazno predvsem izmenjavanje frontmanske vloge med Drostejem in Rossenom. Oba pišeta odlične pesmi in oba imata zelo prijetne vokale, hkrati pa ravno njuno alterniranje med vlogama doda komadom igriv in razgiban značaj, zato bi bilo skrajno neproduktivno trančirati glasbo zasedbe ter izpostavljati, kdo je avtor katere pesmi in kje točno se pozna njegov pečat.

Pesmi zasedbe Grizzly Bear preprosto delujejo na vseh nivojih, tudi kot konglomerati v obliki albumov, čeprav jih ponavadi ne povezuje neka specifična vsebinska rdeča nit. Kot celota dobro učinkujejo predvsem zato, ker je vsaka izmed njih ravno prav razvita in dodelana, brez da bi posegla v sfero izumetničene okrancljanosti. Ko govorim o dodelanosti, mislim predvsem na subtilne prijeme v slogu izjemno prijetnega kombiniranja namernega lo-fi zvoka kitar s kristalno jasnimi vokalnimi deli in tako dalje. Če bi že iskali neko rdečo nit, bi jo morali iskati predvsem v zvočni podobi, ki je tipično grizzlybearovska in vključuje reverbane kitare, bogato backvokalno harmoniziranje, zanimive basovske linije in raznoliko bobnarsko podporo.

Plošča Shields je torej koherentna in zaokrožena celota, kar pa seveda še zdaleč ne pomeni, da je enolična. Nasprotno, na tej plati najdemo skupek raznolikih pesmi, med katerimi so nekatere popolnoma umirjene, meditativne in kompleksnejše, nekako v stilu generalnega melosa plošče Yellow House, druge bolj eksperimentalne in razlomljene v stilu On A Neck, On A Spit z iste plošče, tretje, predvsem Yet Again, pa spominjajo na pretekle pop hite zasedbe, med katerimi nedvomno najbolj izstopata Knife in Two Weeks. Poleg obeh singlov v ušesa izjemno dobro leže predvsem predzadnji komad Half Gate.

Najbolj navdušujoče pri Grizzly Bear je, da je njihova glasba navkljub grandioznosti in nekakšni v tančico zaviti skrivnostnosti še vedno intimna, osebna, filingaška in nabita s čustvi. To uspe le redkim drugim glasbenikom.