Kranky, 2014

Odtujeno, megleno in deževno vzdušje je verjetno najpomembnejši element glasbe, ki jo Liz Harris, bolje poznana kot Grouper, ustvarja na svojih ploščah. To vzdušje zaobjemajo že tihe in delikatne zvočne pokrajine, polne odmevajočih in večplastnih, z efekti obarvanih vokalnih ter kitarskih linij, s katerimi je začela leta 2005. Njen omehčan drone je morda najbolje utelešen na albumu Dragging A Dead Deer Up A Hill, na katerem je njeno zasanjano petje in nežno brenkanje primerljivo z dream popom skupine Cocteau Twins, lahko pa ga opišemo tudi kot nekakšen spoj folka in shoegazea. Njene kompozicije so tu sicer preprostejše, prostornejše in obdane v eksperimentalno mentaliteto, zaradi katere album na trenutke deluje tako nepredvidljiv in naraven, kot bi sam zase zrasel med razpokanimi skalami in razraslim drevjem Severne Amerike. V resnici je bil ustvarjen in oblikovan z delikatno žensko roko, ki mu doda izrazito osebno noto. Skozi vse nepredvidene detajle zvoka in prepletajoče se kitarske odmeve gre torej predvsem za zvočno manifestacijo nekega vzdušja ter neke osebnosti. To sicer verjetno drži za praktično vso glasbo, celo za vso umetnost, a v tej osebnoizpovedni podzvrsti ambientalne glasbe je na tem daleč največji poudarek. 

Tudi na letošnjem Ruins je najpomembnejše vzdušje, ki pa je za razliko od prejšnjih plošč tu ustvarjeno le s klavirjem, vokalom ter nekaj skromnimi zvoki iz okolice. To so na veliki večini albuma praktično vsi elementi glasbe, ki je presenetljivo preprosta in se večinoma odvija tako počasi, da se majhnih variacij med akordi niti ne trudimo spremljati. Namesto odmevajočih efektov in številnih prepletajočih se slojev zvoka tokrat slišimo le Harrisovo, ki igra klavir in ob tem poje, mestoma pa jo spremljajo še zvoki grmenja, dežja in žabjega reganja. Na komadu Labyrinth nas proti koncu zmoti bojda nenačrtovan pisk prižigajoče se mikrovalovke, ki je verjetno eden najjasnejših kazateljev ideje albuma. Postane nam namreč jasno, da gre za posnetek nekega specifičnega trenutka v njenem življenju, in dobimo občutek, da ji prisluškujemo, ko igra sama sebi, kar stvar naredi še toliko bolj intimno, skoraj voajersko. S tem Labyrinth ni več le komad, temveč posnetek nekega neponovljivega trenutka njenega življenja. Njena osebna in ljubezenska besedila so tu jasneje slišna kot kadarkoli prej, hkrati pa so posredovana s preprostimi, ponavljajočimi se melodijami. Te včasih spominjajo na otroške uspavanke in posledično delujejo izredno pomirjujoče. Zdi se, da Harrisova skozi meditativno glasbeno eksperimentacijo miri samo sebe in tako išče uteho ter zatočišče. 

Plošča Ruins je bila v veliki meri posneta leta 2011, med njenim počitnikovanjem na Portugalskem. Minimalistične kompozicije so nasičene z osamljenim vzdušjem, ki naj bi odražalo njeno takratno počutje. Do onemoglosti lahko špekuliramo glede spominov, hrepenenj in skrbi, ki jih je vložila v te preproste klavirske kompozicije, a na koncu verjetno sama najbolje pozna njihovo težo. Kljub temu pa smo ob poslušanju plošče na neki način priča iskrenemu in neokrnjenemu glasbenemu izrazu ter hkrati izpostavljeni vzdušju, ki ga uspešno pričara. To nedvomno pusti močan vtis in v nekem transcendentalnem smislu se dejansko lahko čutimo povezane z njeno takratno realnostjo. 

Zaokrožen in celovit album, ki se poleg potentnega vzdušja v veliki večini zanaša tudi na svojo konceptualno moč, se zaključi s komadom Made of Air, edinim posnetim že leta 2004. Ta nas vrne v minimalistično ambientalnost njenih glasbenih začetkov ter ploščo izpostavi kot dokument o življenju Liz Harris oziroma Grouper.