Grouper: Shade

Recenzija izdelka
21. 11. 2021 - 19.00

Kranky Records, 2021

O nekaterih stvareh ni najlažje govoriti, pa tudi pisati ne. Zahtevno je deliti svoje misli z okoljem, saj mu s tem podamo svoje bistvo. Dajemo mu vedenje o svojih šibkostih, o tem, kaj nas moti, kaj ali koga pogrešamo, kaj nas veseli in čemu smo se nezmožni upreti. Ob tem se zavedamo, da bomo iz okolja prejeli refleksijo o spisanem. Posledično je še težje ostati suveren ob zavedanju o lastni negotovosti in najmanjših drobtinicah, ki se drugim lahko zdijo neumne ali nepomembne, vendar pa je popolnoma normalno, da nas motijo, saj so namreč zelo individualne in osebne ter – najhuje – izpostavljene vsemu svetu. 

Vse to je zelo težko, vendar umetniki to vseeno počnejo – pišejo o globoko intimnih stvareh, spominih ter mislih, ki se jih morda sramujejo. Tokrat se osredotočamo samo na eno umetnico, za katero lahko z gotovostjo zatrdimo, da ji proces ustvarjanja ni lahkoten, in sicer na Američanko Grouper. Njene biografije ni treba izpostavljati, saj je glasbenica z resničnim imenom Liz Harris redna gostja na naših valovih. Umetnici je zaradi velike mere čustev v procesu precej zahtevno izvajati in izdajati glasbo, o čemer je že večkrat govorila, največ po izdaji svojega najbolj znanega albuma Dragging a Dead Deer Up a Hill. V tokratnem recenzentskem terminu se posvečamo njenemu najnovejšemu delu Shade, ki se po ideologiji ter načinu doživljanja glasbe nikakor ne odmika od dosedanjih izdaj. 

Grouper s Shade ostaja zvesta odtujenosti ter drone glasbi, ki – ne glede na temeljna inštrumenta, klavir in kitaro – vedno prevlada ter ustvari občutek potovanja čez meglene oblake, potopljene v sentimentalnost, melanholičnost in nostalgijo. V tokratni izdaji instrumentalno prevladuje kitara, zaradi česar se mogoče zdi, da se umetnica vrača k glasbenemu pristopu svojih zgodnjih izdaj, vendar to ni res, saj so skladbe, zbrane na Shade, v bistvu nastale in bile posnete v obdobju 15 let. Na ta način Liz reflektira vse faze, skozi katere je šla, ter se z vsako skladbo spominja določenega obdobja in tematik, ki so se ji valjale po glavi, ter takrat priljubljenega skladateljskega pristopa. Tako nas spet seznani z zgodbami, ki so zdaj stvar preteklosti, vendar jim poda novo življenje, nam pa možnost ponovnega doživetja. 

V skladbah se vse vrti okoli ene reči. Enega trenutka, ene melodije, ene niti oziroma enega bistva, o katerem umetnica, preden ga vključi v komad, globoko in dolgo premišljuje. Takšnega pristopa pa Liz nima, samo ko ustvarja glasbo, temveč tudi pri grafični oziroma likovni umetnosti. Z minimalističnimi linijami, ki se ponavljajo in prepletajo, ustvari precejšnjo hipnotičnost in paradoksalnost, slednjo kot posledico koketiranja med hladnostjo, nežnostjo in šarmantnostjo. Te oznake niso pretirano nenavadne, če vemo, da na Liz in njeno ustvarjanje pogosto vpliva kraj, v katerem biva, v tem primeru ameriški severozahod, na katerem prevladuje hladno in odtujeno vzdušje. Minimalizem kot filozofija igra v glasbeničinem življenju pomembno vlogo. Razmislek o njenem načinu skladanja individualnih, enostavnih in nežnih tonov hitro pokaže, kako daleč sega ta koncept. Ključen je Lizin način skladanja, s katerim želi v določeni skladbi uporabiti posamezne detajle, ki so še posebej »čisti« in preprosti, vendar zanjo zelo pomembni, kar poslušalcu podaja občutek iskrenosti in razgaljenosti.

Kljub temu pa minimalizem tokrat ne ostane dolgo pri življenju. Umetnica se ga loti na začetku, v nadaljevanju konstruiranja določene skladbe ter ob dodajanju drugih, resda minimalističnih delov, pa se minimalizem hitro spremeni v zapleteno dronovsko igro. Ta počasen, izjemno premišljen in precizen način izbiranja melodij in vzorcev za komade skupaj z intimnimi besedili odraža perfekcionizem umetnice, ki ji je z okoljem težko deliti karkoli, kar bi lahko doumeli kot nepopolno. 

Breme in kompleksnost pa se ne nanašata samo na Lizino objavljanje lastnih misli, ampak tudi na okolje, ki jo posluša, spremlja ter piše o glasbi, ki vsebuje veliko vloženega sebstva. Včasih se je nehvaležno postaviti v položaj kritika, ki bo podal mnenje glede dela osebe, o kateri večina izraža navdušenje in spoštovanje. Znajdemo se lahko v enaki situaciji kot glasbenica, lahko nam je nerodno povedati lastno refleksijo, saj je skoraj nemogoče, da bo ta popolnoma objektivna. Z njo tudi mi izpostavljamo del sebe in ga serviramo okolju, ki zdaj točno pozna naše slabosti oziroma ve, kaj točno se nas je dotaknilo.

Grouper je okoli svojega glasbenega ustvarjanja kreirala spiritualen in meditativen duh, ki nas povleče v neko teatralno stanje, v katerem smo sposobni le sedeti, poslušati in kmečko praviti »wow, tole je pa res genialno«. Ne gre za to, da nismo zmožni govoriti o glasbi ali podati kritike, ampak za to, da je ne moremo poslušati racionalno. Gre za to, da nas neko čustvo prevzame, kar je samo po sebi zelo iracionalno in neobjektivno. Težko je komentirati karkoli, kar je v tolikšni meri nabito s čustvi, premišljenostjo, pozornostjo, detajli in sebstvom. Zavedamo se tistih preciznih melodij, nežnih kitarskih rifov ter temačnih dronovskih odtenkov, ki so naenkrat oddaljeni, vendar pa nas vseeno vlečejo k ponovnemu poslušanju, pri čemer se skupaj z umetnico potopimo v morje misli, melanholije in romantičnih občutkov. 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness