Samozaložba, 2016

Tokrat Tolpa bumov pripada sarajevskemu instrumentalnemu dvojcu Gudron, ki je avgusta izdal svoj prvenec z naslovom Haram. Eldin Hadžović in Mirza Purić sta bivša člana noise rock zasedbe Dlake, od leta 2011 pa gradita pod imenom Gudron. Poleg prvenca se letos lahko podpišeta še pod split ep z italijanskimi kolegi La Confraternita del Purgatorio, kot ena izmed duo zasedb na področju bivše skupne države pa sta bila predstavljena tudi v knjigi Enciklopedija domaćih duo bendova glasbenega producenta in novinarja Dragana Vukovića. Beseda gudron stoji kot sopomenka za katran, v kontekstu sarajevskega dvojca pa se Gudron nanaša na jezero v mestu Modriča, v katerega so do pred kratkim odlagali rafinerijske odpadke, ki se počasi prelivajo v reko Bosna. Nič čudnega torej, da so domačini jezeru izbrali takšno ime. Z vsemi kislinami in olji viskozne, črne barve pa se tudi mastni glasbi našega obravnavanega benda ime Gudron odlično poda.

Eldin Hadžović za bobni in Mirza Purić na bariton kitari igrata agresivne odvode rockovskih glasb. Masiven zvok gradita iz osnov linij spodnjega zvokovnega spektra, na katere pogosto nalagata loope, ki v višjih registrih držijo melodije komadov. Nizko uglašene kitarske vragolije tako odigrajo dvojno vlogo, kot recimo v komadu Die Wiener Hacklernaben. Spet drugič se z igrivim riffom komada Slow Loris močno povežeta v stilu benda Lightning Bolt, seveda z bolj minimalističnim in čistim pristopom. Zadnji Zdravstvuyte Tsvergi skrbi za stonersko plat albuma, ki do tega zaključnega trenutka stilsko variira le v določenih momentih. Duo svoje prevladujoče sinkopirane ritme velikokrat nadgrajuje z raznoraznimi disonancami, s katerimi udarne pasaže obrnejo potencialno predvidljivost, manko vokala pa izgine.

Gudron se bojda pripravlja na obsežnejšo turnejo, govori pa se tudi o novem albumu. S prvencem Haram lahko zagotovo prepletamo in kvačkamo vzporednice z bendi iz devetdesetih let, ki se jim poda oznaka noise rock. V katero smer bodo nadaljevali, je morda prezgodaj napovedovati, nedvomno pa je jasno, da se bo dvojec še naprej potikal po spiralah napadalnejših, dezorientiranih, disonančnih ritmik.

Neposrednost torej Gudron kažeta že na prvencu. Morda bi s pomočjo različnih efektov in zamaščenega zvoka lahko še pridobila na surovosti, preko katere bi se zvok lahko zdel le še obširnejši. Z DIY principom grajenja, organiziranja in koncertiranja ostajata samosvoja, kar je seveda več kot dobrodošla novica. Za zaključek pa še Mirzin odgovor na vprašanje o uporabi disonantnih zvokov: "Disonanca ima određeni katarzični i terapijski učinak. Kome je loše, bude mu još gore, pa stvari sagleda iz malo drukčije perspektive".