DFA Records, 2017

Zasedbe Guerilla Toss se boste s kanalov Radia Študent morda spomnili po lanskem RŠ hitu Color Picture. Šlo je za štiklc z EP-ja, za katerega je remikse glasbe Guerilla Toss pripravil Giant Claw iz založbe Orange Milk Records. Takrat označeni kot synth punk ping pong bend so že s to zbirko remiksov dodobra nakazali, da se premikajo v bolj poslušljive,  ušesom mainstreama bližje sfere. Prvim korakom benda sledimo v leto 2010, ko so se združili kot art skupina, nabrana iz skupnosti študentov oddelka za sodobno improvizacijo bostonskega New England Conservatory of Music. Za resničen začetek pa Guerilla Toss štejejo leto 2012, ko se je bendu pridružila vokalistka Kassie Carlson. Hiter tempo ustvarjanja vzdržujejo že od samega začetka sodelovanja s Kassie. Leta 2013 so tako povili svoj drugi album, ki je izšel pri založbi Tzadik Johna Zorna.

Z naslednjimi krajšimi, pa dolgometražnimi in koncertnimi izdajami so se držali skoraj neposlušljivega momenta punk avantgarde, vse do albuma Gay Disco, s katerim so začeli vključevati blage funk in disko elemente ter nakazali odmik od formule, ki jim je pomagala uspeti takrat še predvsem znotraj bostonske DIY scene.

Manjše spremembe v zasedbi in selitev v New York leta 2015 je nasledil podpis z DFA Records. S prej omenjeno izdajo remiksov Giant Clawja, v svetu znanega tudi pod imenom Keith Rankin, so v svoje ustvarjanje prepustili še očitne digitalne vplive, tako v glasbenem kot tudi vizualnem smislu. Rankin, eden vplivnejših posameznikov postinternetne sodobnosti, je namreč tudi za ta EP, kot pravzaprav tudi že za njihov prvi LP na DFA Records, oblikoval vizualno podobo.

Čeprav so vsi ti koraki napram širši dostopnosti oziroma poslušljivosti njihove glasbe več kot očitni, Guerilla Toss z GT Ultra še vedno delujejo vsaj delno kaotično, predvsem pa iskreno. Izpostaviti gre denimo, da je Kassiejin vokal tokrat mnogo bolj čist oziroma razumljiv, kot je bil ob predhodnih izdajah. Politični angažma njihovih besedil, ki je bil v preteklosti na posnetkih včasih zabrisan in naknadno izpostavljen predvsem v kontekstu njihovih nastopov v živo, je na albumu GT Ultra bistveno bolj transparentno zastavljen. Besedila so tokrat celo v celoti javno objavljena, kar poslušalcem še olajša pot interpretacije Kassijinega liričnega tripa.

Dalje pa k vizualnemu tripu: naslovnica se barvno in po občutju dobro zlije s psihedelijo, ki jo bend tudi s pomočjo naslovk svojih izdaj uspešno kanalizira že od samega začetka. Tokrat gre za poklon arhivu Marka McClouda, naslovnica je namreč vzeta iz njegove zbirke LSD papirčkov iz sanfranciškega Institute Of Illegal Images. Podoba se navezuje na naslov albuma GT Ultra, ki namiguje na projekt MK Ultra iz 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja. Gre za projekt pod pokroviteljstvom ameriške vlade, katerega cilj je bil testiranje novih drog v namen mučenja, kontrole misli in prisilnega pridobivanja informacij. Ti dve referenci močno odmevata tudi v luči nove ameriške vlade in represije, ki jo ta izvaja v stilu znamenitega 1984 načina življenja, kakršnega je v letu 2017 že težko zaobiti.

V kolikor se zavedamo teh historičnih referenčnih okvirov albuma GT Ultra, ni daleč spoznanje, da se Guerilla Toss radi spogledujejo z raziskovanjem spremenjenih stanj zavesti in nezavednega. Zasedba sicer že od samih začetkov rada premleva vplive drog na človeško psiho, vendar so nam tokrat prvič vse reference malodane servirane na pladnju. Ploščo GT ultra poleg vsega naštetega zaznamujejo tudi precej razgibane kompozicije. Leteči sinti, energični bobni, Kassiejin raznoliko obdelan vokal ter kup referenc na zgodovinsko vplivne (predvsem) synth punk bende so material, ki ga Guerilla Toss inteligentno preinterpretirajo v novo in unikatno zvočno podobo.  Can I Get The Real Stuff, The String Game in Skull Pop denimo mejijo na pop, Crystal Pop se bohoti s pretiranim in morda komu že nadležnim autotjunanim vokalom,  Betty Dreams of Green Man album uvede z energično bas linijo, Dose Rate pa ga kot umiritev zaključi zasanjano, z valujočimi sintisajzerji in govorjenim vokaliziranjem.

Zasedbi Guerilla Toss bi morda lahko očitali, da so s podpisom z DFA Records zabredli v skoraj komercialne vode, a kot v enem izmed intervjujev izrazi sama Kassie - gre tu pač za organsko nadaljevanje bendove ustvarjalne poti. Razvoj jim je očitno bolj pomemben od stagnacije in (brezsmiselnega) vztrajanja pri igranju po garažah za občinstva tistih dvajsetih ...