Gut Records, 2016

gutbucket |ˈɡʌtbʌkɪt| informal

noun

1. British

a glutton [požeruh]

2. North American

(of jazz or blues) raw and spirited in style.

"his gutbucket guitar solos"

Na pestrem seznamu letošnjih jazzovskih izdaj se je že v januarju znašla tudi newyorška avantgardna fusion jazz četverica Gutbucket, ki jo sestavljajo Ken Thompson na saksofonu, Ty Cinderman na električni kitari, Pat Swoboda na basu in Adam Gold na bobnih. Letos so torej izdali svoj že šesti dolgometražni album z naslovom Dance. Ker počasi postaja vse težje obnavljati zgodovino skupine Gutbucket, se bomo recenzije lotili kar prek iztočnic samega albuma, referirali se bomo na njihova pretekla dela in glede na to, da je bil album sneman v živo, iskali vzporednice tudi z zasedbami sorodne glasbe, ki so v letošnjem letu nastopale v Sloveniji.

Gutbucket so novembra 2014 praznovali 15. obletnico obstoja imena zasedbe, kar so počastili s kar enotedensko rezidenco v newyorškem klubu The Stone, ki aktivno skrbi za eksperimentalne in avantgardne glasbene delikatese. Gutbucket so tri od sedmih večerov igrali v razširjenih zasedbah skupaj z glasbeniki in glasbenicami, s katerimi so sodelovali že kdaj prej, preostale štiri pa je četverica pred živim občinstvom snemala izvedbe svojih kompozicij, ki jih je nato zapakirala na svoj novi album.

Očitno je bilo 5 studijskih albumov za Gutbucket dovolj, da se niso želeli več ubadati s točnostjo posnetkov, temveč so v šesto prednost dali posnetku žive izvedbe. Rezultat bi lahko ocenili kot prijetno pozitiven: mešanje jazzovskih in različnih rockovskih glasbenih form – od punka, math rocka, progresivnega rocka, heavy metala – v živi izvedbi izpade izjemno energično. Tu ne gre ravno za brutalnost, kakršni smo bili lahko priča ob nastopu italijanskega triu Zu ali skandinavskih Fire! v ljubljanski Gromki. Kompozicije zasedbe Gutbucket, ki so mimogrede delo vseh članov in nastajajo brez idejnega vodje, so fleksibilne do te mere, da na primer v šestih ali osmih minutah večkrat zamenjajo takt ali tempo, kar pošteno variira samo vzdušje skladbe.

Odločitev zasedbe za menjavo snemalnega okolja iz studia v klub pred živo publiko bi lahko sprožila vprašanja po primernosti možnih načinov poslušanja koncerta Gutbucket: bi bilo potrebno pripraviti stole, ali pustiti ljudem, naj se razplešejo, če jim je volja. Glede na številne nastope, ki so jih fantje odigrali v 34 različnih državah sveta, je vprašanje morda odveč in je odgovor jasen. Rdeča mravljica na albumski naslovnici namreč deluje kot učinkovita prispodoba za ples kakršnega si Gutbucket zamišljajo ob svoji glasbi – mravljinčast. Tako tolmačenje sporoča nekaj podobnega pomenu besede gutbucket v ameriški angleščini: stilsko živahen in ognjevit. Če tej predstavi pridodamo še dozo alkohola za gibalno jebivetrstvo, kaj kmalu pred seboj zagledamo maso ljudi, ki prej spominjajo na razjarjeno mravljišče kot na plesalke in plesalce.

Vprašanje konec koncev ni, ali bi gruča ljudi dejansko plesala. Po večkratnem poslušanju albuma bi dali roko v ogenj za upravičenost naslednje hipoteze: če bi Gutbucket petkrat prišli v Slovenijo odigrat skladbe z albuma Dance, vsaj zadnjič na koncertu gotovo ne bi bili priča komornemu sedenju z občasnim ploskanjem, temveč bi bili priča precej razgibanemu večeru. Ambient plošče Dance spominja na italijanski četverec Caterina Palazzi Sudoku Killer in enako kot v primeru te zasedbe daje občutek, da vsakih 10 minut poslušamo igranje drugega banda. Med poslušanjem je zaznati predvsem to, da so skladbe sestavljali štirje ljudje, saj si med seboj niti dve nista podobni, taka razgibanost pa priča le in zgolj nestanovitnost, ki Gutbucket definira že več kot desetletje.

In ko se še enkrat vprašamo o plesnosti avantgardnega fusion jazza, kot ga snujejo Gutbucket in drugi: na albumu slišimo publiko večinoma ploskati, sem pa tja se v posnetek prikrade kakšen topel smeh, sicer pa se zdi, da je ambient precej odvisen od odrske živahnosti nastopajočih. In upamo, da slednjo kaj kmalu zopet doživimo tudi pri nas.