Heavenly, 2015

Javnosti še vedno ne preveč znani waleški mladenič, Huw Gwynfryn Evans, delujoč predvsem pod psevdonimom H. Hawkline, ki ga je prevzel po romanu The Hawkline Monster: A Gothic Western Richarda Brautigana iz leta 1974, je na glasbeni sceni aktiven že od leta 2010. Takrat je namreč izdal svoj prvenec A Cup Of Salt, ki temelji na bolj folk rock obarvani glasbi, s čimer pa ni pridobil veliko prepoznavnosti. Temu je leta 2011 sledil drugi album, The Strange Uses Of Ox Gall, ki je že bolj spominjal na trenutno Evansovo delo. Sicer že ime, prevzeto po nadrealističnem romanu iz sedemdesetih, nekoliko napeljuje na sam zvočni in vsebinski izraz glasbe. Čeprav je njegov začetek mogoče umestiti na področje folkovskega rocka, se je v letih svojega delovanja preusmeril na področje pop neopsihedelične glasbe.

S pomočjo boljše polovice, glasbenice Cate Le Bon, ki se je pod album podpisala kot producentka, je pri založbi Heavenly izdal svoj tretji album In The Pink Of Condition. Gre za brezčasno pop psihedelično glasbeno stvaritev, s katero je Evans končno pritegnil nekaj pozornosti. Z zasanjanim vokalom in instrumentalno barvitostjo je tokrat poskrbel za prijetno zvočno kuliso.

Če bi Syd Barrett, The Yardbirds in The Kinks združili svojo glasbeno zapuščino v eno, bi to nedvomno lahko poimenovali tudi z imenom H. Hawkline. Ob poslušanju albuma se je – tudi zaradi tega - težko izogniti občutku, da smo to glasbo že nekje slišali. Popolni zmesi psihedelije šestdesetih in sedemdesetih, ki smo ji priča na albumu In The Pink Of Condition, sledi tudi nekaj zmede, sploh glede časovne in prostorske umestitve. To leti na sam kontekst žanra psihedeličnega rocka in prevpraševanje njegove aktualnosti v letu 2015. Roko na srce, ne glede na ljubkost je tovrstno podajanje glasbe že nekoliko passe, nanašajoč se na glasbeno evolucijo, če takšna reč sploh obstaja. Vendar če kdo, potem je prav H. Hawkline tisti, ki lahko prežene tovrstne pomisleke in nam s svojo glasbo servira tisto nekaj, kar smo mislili, da smo že izgubili nekje v bolj “rožnatih” časih. Čeravno  njegova glasba spominja na zvočne arheološke izkopanine, lahko rečemo, da je bila ponovno obujena z nekakšno posebno srčnostjo in pristnostjo, zaradi česar ji aktualnosti ne moremo povsem odreči.

Konceptualno dobro sklenjena celovitost albuma se smiselno prepleta s posameznimi skladbami. To se kaže predvsem s samo repetitivnostjo določenih elementov v posameznih komadih, kot je recimo prepletanje visokega vokala s čistimi kitarskimi linijami. S komadi, kot so Sticky Slithers, Moons In My Mirror, Ringfinger in Moddion, nas s hitrejšim ritmom igrivo ponese v svoj nadrealistični svet, kjer nas lahkotno dviga in spušča med nežnimi vokali. Na drugi strani nas zopet pričaka z nekoliko bolj umirjenim ritmom, s katerim poslušalca dodatno udobno namesti in mu pusti, da odmisli še tako zanič dan, ki ga ima za sabo. Slednje velja za skladbe, kot so Everybody's On The Line, Concrete Coloured Clothes, Dirty Dreams in Spooky Dog.

Ne glede na samo strukturno zastarelost glasbene zasnove na albumu In The Pink Of Condition svežine dejansko ne manjka. Vaja dela mojstra in tako je tudi H. Hawkline naposled le izdal prav posrečen album, ki nekako funkcionira.