Geenger, 2015

Po dolgotrajnem premoru se oboroženi z novo oziroma prvo studijsko izdajo na koncertne odre vračajo zagrebški punk noiserji Ha Det Bra. Ti so svojo mladost preživljali v devetdesetih letih in takrat tudi posneli nekaj kaset, izdajo pravega studijskega izdelka pa so dočakali šele v letošnjem letu. Kljub dolgoletnemu premoru člani benda niso bili v pokoju, saj so medtem brusili strune v bendih Analena in Gone Bald. Da so stari mački še vedno žilavi, dokazujejo na albumu Societea for Two, na katerem poleg treh novih pesmi slišimo njihove stare komade, ki jih je do sedaj bilo moč slišati le na zelo redkih kasetnih izdajah.

Z albumom Societea for Two se vrnemo v zvočno sliko s konca osemdesetih let, ko je bila rock glasba surova, žmohtna, komadi so bili polni debele basovske podlage, zrak so rezale ostre kitarske strune, medtem ko so pevcu izstopale vratne žile. Ta umazan, zverinski zvok, ki so ga založbe, kot sta Touch and Go ter Amphetamine Reptile, z bendi, kot so Shellac, Scratch Acid, The Jesus Lizard, Cows in mnogi drugi, prinesle v svet, nam vračajo Ha Det Bra. Ob tem se res vračajo v preteklost, a nas namesto občutka nostalgije zagrebški noiserji spomnijo, kako brezkompromisna je rockerska drža, kar se ob navalu sodobnih bendov rado pozabi. Zato album zveni oziroma bolje rečeno hrešči v sedanjem trenutku, prepričljive pesmi niso izgubile na kondiciji, temveč vzdržujejo tempo in moč dobro uigrane in podmazane skupine.

Celoten album ponuja nabrušen in brezkompromisen kitarsko- noiserski naboj. Pesmi so primerno kratke, tako da njihov redosled ponuja nenehno dinamiko in nam izmenjaje povzroča udarce skozi zamaščene base, rušilne bobne in strupeno ostre kitare. Poleg očitnega hrupnega napada slišimo na albumu nekaj več melodičnosti v pesmih Lowthing ter The Owner of Tombstones, kar poleg uvoda v pesem Merry Christmas and Lots of Ho Ho Ho’s prinaša kontrastno sliko sicer brezkompromisni drži in s tem albumu kot celoti prinaša še bolj dinamično obliko.

A kar nas najbolj prepriča, je ravno osrednja točka albuma, to je počasi kotaleča se zvočna zasnova, ki lahko postane v naslednjem momentu svetlobno hitra, boleče ostra, nagnusno umazana. Vse skupaj povezuje dobro uigrana zasedba, ki s preprostimi, a osmišljenimi aranžmaji pesmim dodaja naboj eksplozije in energije. Zvočno mrcvarjenje poslušalca proti koncu albuma izpljune izmučenega, a zadovoljnega, saj se je ponovno spomnil, zakaj mu je kitarski hrup tako zelo všeč.