Švedski glasbenik Emil Svanängen, znan pod imenom Loney Dear, je lani izdal svoj šesti album, če upoštevamo še starejše domače izdaje, posnete kar v kleti hiše njegovih staršev. Svanängenova glasba tako že od vsega začetka nosi pečat folkovske osnove, ki pa jo Svanängen z natančnim občutkom za teksturo razvija z dodajanjem vedno novih zvočnih plasti. V živo Svanängen menda sam nadomesti tako rekoč vse parte, ki jih razvija sproti, nasnemava ali pa uporabi že pripravljene posnetke. V tem smislu spada njegovo ustvarjanje med nekatere izmed trenutno bolj zanimivih prikazov, kaj lahko naredi bradatež s srcem in dvanajststrunko, ne da bi pri tem sploh moral ali hotel tako zveneti.

V središču Svanängenove izpovednosti stoji na albumu Hall Music neprikrita iskrenost, ki je nemara še najbolj očiten pokazatelj polja, v katerem se napaja Svanängenova ustvarjalnost. Čustveni naboj nosijo globoko melanholična občutja, zavita v nekakšno mehko toplino, ki je Svänangen, kot je videti, niti noče problematizirati; njihova prisotnost tako ni stvar sprotnega nastajanja in potrjevanja, temveč vnaprejšnje danosti. V umetniškem smislu to kajpak ne pripomore k večji prepričljivosti, ki bi seveda izvirala iz potrebe po tem, da je izražena, zato pa ustvarja na prvi pogled kontraproduktiven občutek ugodja. Toda po drugi strani je Svanängen z Loney Dear zaznamoval svoje dovolj individualizirano izrazno polje, znotraj katerega se pač posveča raziskovanju oziroma negovanju čustvenih vsebin, do katerih je dospel v svojih glasbenih začetkih. Z drugimi besedami, ta izraz je njegov in podaja ga z zavidljivo predanostjo.

V primerjavi s prejšnjima albumoma je Hall Music napredek predvsem v orkestraciji, v kateri se elektronski zvoki rahlo umikajo v ozadje. Nadomesti jih domiselno združevanje kontrastov in barvanje, ki vključuje raznolike instrumente, od obveznega vibrafona do temnejših trobil in svetlejših godal. Svanängenova kitara tako rekoč ni slišna, njegov vokal pa niha med neposrednostjo in potopljenostjo v mehko zvočno maso. Elektronski zvoki so seveda še zmeraj prisotni, vendar v glavnem niso vsiljivi, če seveda ne omenjam dveh zadnjih skladb.

Hall Music se v najboljših trenutkih namesto pri hitrih razvojih in všečni zvočnosti prepoznavnih melodij nekoliko dlje pomudi pri postopnem razvijanju in napetem zadrževanju. Tako že kar zaporedje uvodnih skladb predstavlja subjektivni vrhunec albuma: najprej počasno izgrajevanje atmosfere z zvočnimi plastmi, ki kot da se ena na drugo šele plašno privajajo, nato vijugasta, raziskujoča melodija, ki kar naenkrat preseneti s svojo odločnostjo. V ozadju so seveda Svanängenova srčna valovanja, ki izmenično prosijo, se opravičujejo ali izpovedujejo v svoji simpatični izgubljenosti, prekipevajoči od ljubezni. Simbolični utrip Svanängenovega srca je domiselno dopolnjen z zvonovi, ki od posameznih udarcev prehajajo v en sam zvočni tok. Jazzovski vibrafonski solo je naravnost vrhunski, povezava godal in tolkal presenetljivo organska.

Hall Music tako kljub trmastemu vztrajanju pri omejeni zalogi izhodiščnih razpoloženj ustvari dovolj pestro zvočno paleto, ki pa na trenutke vendarle deluje manj kot razvojna dopolnitev, prej izdajalska potujitev izhodiščnega idioma. Svanängenov vokal, ki občasno prehaja v falzet, je v nekaterih skladbah dopolnjen še z ženskim, denimo v zaključni skladbi, ki pa že povsem zapusti svoje domače območje in preide na polje bolj lahkotnega indie-popa. Naj se vsako uho odzove po svoje, moja do konca albuma potrpijo predvsem zaradi obetavnega začetka albuma.