Upset The Rhythm / Maternal Voice / Absolute Fiction, 2020

Včasih je res neverjetno, kako nekaterim bendom uspe v danem trenutku pokazati blazen potencial in prepričati širše glasbeno občinstvo, potem pa kar naenkrat preprosto nehajo delovati in ostanejo le še v milosti spominov in zoba časa. Pa ne da bi želeli pametovati. Zavedamo se, da včasih že nezaželen splet okoliščin določenega glasbenika sooči z izrazito težavno situacijo. Verjetno je eden izmed takih primerov izginotja v času in prostoru tudi manchestrski postpunk kolektiv Duds. Njihov debitantski dolgometražec iz druge polovice leta 2017 je prejemal pohvale z vseh strani. Že dejstvo, da je album izšel kot prva izdaja nekega britanskega benda pri kalifornijski založbi Castle Face Records, pove veliko. Konec koncev so Duds sloveli tudi kot izjemen koncertni bend in pred dvema letoma so to tudi dokazali v ljubljanskem klubu Channel Zero, pošteno so zatresli domače občinstvo, pravzaprav tako močno, kot zmore le sedemčlanska pihalsko-rockerska postava.

Dve leti po izidu njihovega prvenca Of Nature or Degree pa se znajdemo v aktualnem trenutku. Duds so v teh dveh letih razpadli in torej niso uspeli doseči visokih pričakovanj. Jebiga, težko je vzdrževati tako obsežne zasedbe. Še posebej takrat, ko ugotoviš, da je število fanatičnih in stoodstotno posvečenih indie glasbenikov v tvojem mestu precej, precej skopo. A vseeno ne bodimo preveč črnogledi, situacija ni samo slaba. Kratkotrajnim mladim zasedbam kasneje pogosto sledijo nove, zrelejše glasbene formacije, kar se je bržkone zgodilo tudi v tem primeru. Novi bend, na katerega se osredotočamo v tokratni Tolpi bumov, se imenuje Handle. Vodita ga glavna dva lika iz predhodne formacije. Bobnar in tolkalec je ostal Nirvana Heire, bas kitarist pa Giulio Erasmus. Novi opasni trio pa zaokroži do zdaj neznani Leo Hermitt, vokalist in klaviaturist. 

Prav Leo, zadnji omenjeni, vnese v izraz novega benda Handle največ svežine, vsaj v primerjavi s preteklim ustvarjanjem zasedbe Duds. Različne nianse njegovih razštelanih sintetizatorskih zvokov v tem kontekstu zvenijo zanimivo in izvirno. Kot glavni solist prevzame skoraj že glavno vlogo v bendu, kar poudari tudi njegova vokalna prisotnost. Kljub temu pa ne gre za izrazitega frontmana, kakršna sta denimo pevka Ari Up iz zasedbe The Slits ali Mark Stewart iz The Pop Group. V primeru benda Handle sicer niti ni videti, da bi jih takšno frontmanstvo sploh zanimalo. Prej je čutiti osredotočenost na celotno zvočno sliko ter maksimalne doprinose vseh treh članov benda. Handle se že iz starta izkaže za res dobro uigran trio, ki ve, kaj hoče, kar ni tako zelo pogosto.

Na bendovem debitantskem albumu In Threes slišimo različne vplive … Verjetno še najpogosteje vzbudijo asociacije na dobro znane južnoameriške glasbene tradicije ter na svobodnjaške kitarske godbe. Handle ponudijo odlično simbiozo različnih glasbenih smeri, v kateri se izrazi tudi njihova specifična avtentičnost. Njihov osnovni gruv zavzame različne oblike. Ta glasba je v svojem bistvu zelo živahna, plesna, a istočasno polna tenzij in divjih ritmov, čeprav nikoli zares ne eksplodira. Takšno izobilje idej - še posebej v smislu ritmične izvedbe - nas hitro spomni na legendarne newyorške Liquid Liquid, kar je seveda velik kompliment. Handle torej res zelo premišljeno izkoristijo nabor tolkal. Famozni cowbell bo vedno v modi in Handle v zgolj tričlanski postavi izrazito igrivo premetava takšne in drugačne ritmične ideje. 

Rečemo lahko, da je angleški trio Handle z debitantskim albumom In Threes uspel vzpostaviti in ujeti svežo ter uravnoteženo zvočno sliko, jasno zazrto v glasbeno sedanjost. Album sicer na prvi pogled pusti občutek, da gre prej za mešano zbirko idej kot za grandiozen, popolnoma izpiljen izdelek. Dejansko deluje kot skicirka. Ampak vseeno premišljeno zastavljena skicirka, katere kvaliteta je še kako visoka. Zato tudi 25-minutni format ustreza predstavljenemu materialu. Nismo prepričani, da bi ta muzika lahko ustvarila enako močan vtis tudi v daljši albumski obliki. Handle so torej pripravili res soliden izdelek in se hkrati uspeli izogniti slabim duhovom preteklosti, kar je morda najbolj pomembno za vsakega glasbenika, ki mora znova in znova dokazovati, da je njegovo delo še kako vredno.