Thrill Jockey, 2016

Ko danes razmišljamo o metal godbah in klasičnih inštrumentih, se nam v misli navadno instinktivno prikradejo imena simfoničnega metala a la Therion, nekoč nadvse popularni Nightwish, vseskozi priljubljeni finski čelistični trio Apocalyptica ali morda kaka zasedba z robov ekstremnejšega metala, kot denimo z orkestralnimi aranžmaji bogati Nizozemci Carach Angren. Z omenjenimi zasedbami pa nocojšnja protagonistka razen rabe klasičnega inštrumenta, tj. čela, pravzaprav nima ničesar skupnega. Tako kot dosedanje izdaje lahko namreč tudi četrti album klasično šolane glasbenice Alison Chesley pod imenom Helen Money umestimo kvečjemu v sfero avantgardnega sludge oziroma post-metala. Chesleyjin raziskovalni glasbeni izraz pa sicer vsekakor izhaja iz tradicije zvočnih eksperimentov, sproženih z albumom The Velvet Underground & Nico, na katerem je genialni John Cale uspel pod vplivom La Monte Younga s svojo preparirano violo prevetriti pomen termina drone v kontekstu popularne glasbe 20. stoletja.   

Opus Helen Money vse od samonaslovljenega debija iz leta 2007 torej niha med izraznostjo recimo temu klasičnih metalskih godb v smislu ritmične in zvočne intenzitete ter eksplorativnostjo aktualnih robnih godb na presečiščih drona, ambientalne in sodobne komponirane glasbe. Nosilni steber njenega distinktivnega glasbenega izraza je pretežno kot kitara igrani čelo, ki ga ima Chesley skozi preplet različnih overdrive, delay in reverb efektov, harmoničnih modulacij ter seveda nepogrešljivega looperja priklopljenega na kitarski ojačevalec. Velja opozoriti na dejstvo, da Chesley svoj zvok izpopolnjuje že skoraj dve desetletji, saj je ob svoji solo karieri večkrat vzporedno sodelovala z glasbeniki čikaške improvizatorske scene kot tudi z imeni iz metalskih sfer, denimo zasedbama Russian Circles in MONO. Zdi se, da znanje ter slogovni vplivi, ki jih je Chesley v vseh letih akumulirala v svojem glasbenem izrazu, kulminirajo prav na pričujočem dolgometražcu Become Zero, ki je delno posvečen njenim nedavno umrlim staršem. 

Gre skratka za izjemno oseben album, delo, ki tematizira univerzalne motive umiranja, izgube in žalovanja, na kar aludirata tako naslov Become Zero, torej postati nič, izginjati oziroma, če smo lahko biblijski, vrniti se v prah, kot tudi platnica, na kateri goli deklici iz skrinje uhajajo nekakšni zli duhovi nezavednega. Tako zavoljo tematike kot samih zvočnih lastnosti Become Zero nagovarja relativno specifično publiko, ki se lahko identificira s turobno atmosfero in predstavljenimi tematikami, ki se lepo zrcalijo že v impresionističnih naslovih skladb. 

Resda pa ta temen oblak, ta duhomoren ambient, ki ga pričarajo sprocesirani ter zankani zvoki čela, denimo v uverturi Every Confidence, mestoma prebijejo katarzični žarki eteričnih melodij, kar najbolje ilustrira osrednja kompozicija albuma, skoraj devetminutna Radiate. Kot nekakšna metafora za trenutke razsvetljenja oziroma sprejetja smrti neke osebe v procesu žalovanja se v njej po uverturni mikrofoniji in post-metalskih harmonijah v obliki nebeških zborovskih glasov naenkrat razpre nebo. Kompozicijsko najbolje razdelana skladba se v drugi polovici na podlagi digitalnih vokalnih harmoniziranj razvije v ambientalno izžarevanje življenjske energije in zaključi z intergalaktičnimi satelitskimi zvoki, posvečenimi Chesleyjinem očetu, ki je bil zaposlen pri NASI. Album pa premore tudi bolj neposredne, z energijo nabite kompozicije, kot sta naslovna Become Zero ali Leviathan, pri katerih k intenziteti občutno doprinesejo obredna bobnanja Jasona Roederja, katerega minimalistično, toda povsem učinkovito izrabljeni floor tom skladbam doda tisto metalsko podstat.

Chesley se s sodobno komponirano glasbo še najresneje spogleduje v delu za klavir in neprocesiran čelo Blood and Bone, ki pa je zaradi svojega repetitivnega klavirskega motiva obenem tudi najmanj izstopajoča skladba. Nasprotno pa bi recenzent kot najbolj omembe vredno delo albuma navkljub njegovi minimalistični naravi izbral skladbo Machine, v kateri se do neprepoznavnosti sprocesirani zankani motivi čela in preprosto klavirsko akordno zaporedje izkažejo za najboljše sadove odločitve, da avtorica na pričujočem albumu preskoči od izključno analogne produkcije h kombinirani. V tem kontekstu moramo omeniti doprinos koproducenta Willa Thomasa, ki je na albumu prispeval efekte in različne zvočne vzorce ter ves zvočni material skozi digitalno obdelavo stkal v pričujočo celoto. Slednjič ne moremo niti mimo epiloga Facing the Sun, ki pa nas ob nakazanem crescendu po uvodnih valovih čelističnih harmonij in vstopu distorzije v zvočno sliko na koncu, ob droneovskem odzvanjanju in kljub vsej emotivnosti žal pusti obviseti v nekakšnem limbu, brez končne resolucije ali resnične katarze. 

Become Zero vsekakor ni album, namenjen bežnemu poslušanju. Ne pretiravamo, če zapišemo, da je zatežen. Prav gotovo pa lahko v trenutkih notranjega neravnovesja, čustvene razbrazdanosti in turbulentnih življenjskih fazah nasploh s svojo emotivnostjo in odsotnostjo besed poslušalca nagovori kot le redkokatero delo iz miljeja metal godb. Ne glede na pretežno pozitivno impresijo pa se na koncu zdi, da raba zvočnih potencialov čela kljub Chesleyjini raziskovalni žilici še ni popolnoma izkoriščena. Posledično delu umanjka izstopajoča skladba oziroma vsaj izsek, ki bi nudil obljubljeni transcendentalni moment. Become Zero je torej kompleksen, toda puščoben in hladen svet, v katerega lahko poslušalci vstopite jutri, ko bo Helen Money skupaj z Russian Circles nastopila v Orto baru.