Werkdiscs, 2015

V tokratni Tolpi bumov poslušamo nov album nemške producentke Helene Hauff Discreet Desires. Ni popolnoma jasno, ali gre za njen prvi ali drugi album, letos je namreč pri založbi Handmade Birds že izdala A Tape, kaseto, ki sicer po formi in dolžini je album, vendar pa ga sama ne vidi tako, gre namreč za zbirko starejših skic, vaj v slogu, navadno v enem poskusu posnetih eksperimentacij v njenem domačem studiu v Hamburgu. Slednje sicer zaznamujejo tudi nastanek Discreet Desires, ki pa ga tokrat tudi Helena sama definira kot album. 

Discreet Desires je bil izdan pri založbi Werkdiscs, ki jo vodi producent Actress. Ta je včasih omenjen tudi kot nekakšna odskočna deska Helenine kariere, opazil naj bi jo namreč, ko je nastopala kot njegov podporni act. To je v končni fazi pripeljalo tudi do tega, da je pri založbi Werkdiscs izdala svoj prvi EP Actio Reactio, potem pa nedavno še Lex Tertia, torej dva od skupno štirih do sedaj izdanih kratkometražcev.

Ničesar pa Helena zaenkrat še ni izdala pri svoji lastni založbi Return to Disorder, ki naj bi združevala izdaje odvodov tehna in kitarske glasbe, kot je psihedelični rock. Ime Return to Disorder je referenca na konservativno umetniško gibanje Return to Order, nekakšna njegova konceptualna inverzija. Tako koncept kot ime založbe simbolizirata Helenin pristop do produkcije, ki je v svoji esenci precej pankerski - njeni komadi nastanejo iz ‘jamanja’, brez načrtovanja in pogosto brez naknadnega editiranja. Druga stvar, ki zaznamuje Helenin način ustvarjanja, pa je seveda striktno priseganje na analogno, ki velja tako za njene dj sete kot za njeno produkcijo. Pri tej najraje uporablja analogne sinte in ritem mašine, kot sta legendarni Rolandovi TB-303 in TR-808, kar je precej razvidno tudi na Discreet Desires.

Vendar pa gibanja Return to Disorder, ki ga je Helena bojda želela ustvariti s svojo založbo, ne moremo preveč dobesedno aplicirati na sam album Discreet Desires. Gre namreč za precej enotno ploščo, katere komadi so kljub eksperimentalnemu načinu nastanka precej kompaktni in strukturirani - za razliko od bolj raziskujoče raznolikega A Tapa gre tokrat torej kvečjemu za tako imenovan urejen kaos. A Tape in Discreet Desires sta dve plati istega kovanca, prva namreč ponekod ponudi nastavke, ki jih druga potem izpelje, vendar pa v veliki meri tudi izgubi občutek raziskovalnosti, ki se je pri A Tape morda zdela zgolj simptom njene namerne skicoznosti, zaradi česar pa ni bila plata nič manj zanimiva. Discreet Desires večinoma sestavljajo komadi, ki jih zaznamujejo variacije in permutacije melodij precej podobno zvenečih analognih sintov, ki pogosto nadvladajo beat in kicke. S tem se album za razliko od nekatere njene prejšnje produkcije, ki se je znala gibati tudi znotraj tehna v razponu od acida pa skoraj do nojza, zasidra v zvoku temačnega, inherentno plesišču manj na kožo pisanega synthpopa. Ob tem torej očitno ni moč iti mimo dejstva, da zven albuma Discreet Desires vseskozi prepreda značilna 80's estetika. Kljub temu pa ne daje občutka, da je referenca, poklon ali reinterpretacija, marveč nekako stoji sam zase in sprašuje, zakaj bi nek zvok sploh moral biti vezan na določeno obdobje. 

Za konec velja omeniti tudi, da je Helena Hauff kot producentka aktivna šele od leta 2013, iz česar lahko potegnemo očitni zaključek, da se kot ustvarjalka še razvija, prav tako pa je na mestu opažanje, da je v pičlih dveh letih izdala kar obsežno količino materiala. To je moč interpretirati kot idejni podaljšek prej omenjenega pankerskega pristopa, kjer so dejanja bolj pomembna od načrtovanja in s tem kvantiteta produktov pač lahko precej preseže kvantiteto idej - ob tem pa, vsaj v primeru Helene Hauff, kvaliteta enega ali drugega nikdar ne trpi.