Orindal, 2016

Glasbeni kritiki so lansko leto ogromno pozornosti posvetili velikim zgodbam. Zdi se, da je bilo mnogo črnila prelitega o albumih, ki jih je tako ali drugače obkrožala dobršna mera mitologije. Govora je bilo o pompoznih izdelkih, ki jih je zaznamoval kult osebnosti, pa o izdajah, ki so bile neločljivo prepletene z aktualno-političnimi dogodki. O ploščah, vezanih na točno določeno, žal pogosto tudi zadnje obdobje umetnikovega ustvarjanja, in delih, ki so predrugačila celotne žanre ali scene.

Mnogo manjših, intimnejših, bolj nevpadljivih plošč je tako padlo skozi sito, med drugim Going By projekta Told Slant, prvenec zasedbe The Afterglows in nenazadnje tudi plošča, ki jo tokrat predstavljamo v Tolpi. Delicate je jeseni izšla za Orindal, neodvisno založbo iz Chicaga, podnjo pa se je podpisal Lincoln Halloran, ki ustvarja pod imenom Hello Shark. Gre za četrti album glasbenika z vzhodne obale Združenih držav, ki je svojo diskografijo začel polniti leta 2006, ko je izdal prvenec Book Lungs, malce več pozornosti pa dobil s ploščo HS iz leta 2013.

Delicate je logična sinteza desetletja Halloranovega ustvarjanja, je plošča, ki je idealna verzija njegovega zvoka in njegovih idej. Skupaj s kolegi, med katerimi sta tudi Katie Bennett iz Free Cake For Every Creature in Emily Sprague iz Florist, je posnel izdelek, ki izjemno dobro deluje na različnih nivojih. Delicate je odlična razpoloženjska plošča, sonično topla in božajoča, ravno pravšnja za nedeljsko jutro, umirjen večer ali ležeren sprehod. Hkrati njena besedila, ki poslušalca popeljejo na večer Drakovih pesmi v lokalni klub, na pijano kopanje v lokalno jezerce ali pa na grenko-sladek obisk družine v New Jersey, spodbujajo čustvovanje, ki niha med empatičnim in obrnjenim vase. Lincolnove konkretne nostalgične skice se med poslušanjem pretopijo v univerzalno, opojno melanholijo, ki sloni na asociativnih bliskih ter naših lastnih klubskih večerih, jezerih in družinskih obiskih.

Ko se na plošči Delicate nemalokrat vse poklopi, ko Halloran postreže s še posebej ostrim besedilnim vbodom, ko mu glas poči v ravno pravem trenutku, ko se to zgodi v okviru spevnega, skorajda popovskega trnka melodije, napravljenega v obleko sproščenega, z americano prepojenega folk rocka, se v zavest prikrade celo veliki Jason Molina. Po njegovi smrti se je redkim glasbenikom uspelo približati preprosti krhkosti, ki je odlikovala njegove pesmi, zato je sij Halloranove lanskoletne miniature še toliko močnejši.