PAN, 2015

Helm, solistični projekt Luka Youngerja, vsekakor ni neznanka. Po izdajah na Lambkinovi založbi Kye, Fernowovi Hospital Productions in ameriški Peasant Magik je glasbenik letos za berlinski PAN izpiskal že svoj drugi dolgometražec, ki je sledil dvema krajšima izdajama na istem lejblu v preteklih dveh letih. Ravno četverica založb, ki se ji pridružuje še glasbenikova lastna Altar, je osnovna mreža, v katero lahko do določene mere natančno ujamemo Helmov glasbeni izraz. Tako lahko že vse od začetkov njegovega ustvarjanja v letu 2006 spremljamo serijo dromljanj in atmosferskega nojza, ki je križan s specifičnim pulzom postindustrijskega in grobo zamazanega tehna, temu pa se pridružuje še globoko osebna izkušnja terenskih posnetkov, v večinskem delu vezanih na urbano okolje domačega Londona. A zmes, ki jo meša mladi Britanec, ni le ogromen napaberkovan lonec različnih zvokov, temveč predvsem skupek diskretnih in jasno usmerjenih zvočnih kompozicij, kjer si vsaka posebej jemlje nekaj od tu in nekaj od tam.

Že s prvim komadom Helm določi potek nadaljevanja albuma Olympic Mess. V njem s plastenjem sintetizatorskih linij, na katere je zapetih nebroj filtrov tega ali onega tipa, ki spočetka spokojno, proti koncu pa že kar divje oscilirajo na širokem frekvenčnem spektru, kaže na pop senzibilnost, ki vsaj od daleč spominja na pol desetletja stare izdaje Oneohtrix Point Neverja. Zamazana pulziranja v lo-fijevski maniri, ki vstopijo z drugim komadom, I Exist in A Fog, so kljub Helmovim samonanašalnim potezam predvsem močen kontrast začetku, kjer se namesto nizkofrekvenčnega pulza pojavlja zgolj zvočna zanka. Ta prevzame strukturno mesto evforijo vzbujajočega basa in začrtuje linijo novejših ustvarjalcev, ki svojo glasbeno koherenco rinejo dalje s pomočjo sintetizatorskih harmonij in njihovim kompleksnim plastenjem, ki ga morda najjasneje izrazi komad Olympic Mess.

Helmova lastna preteklost je nujno vpisana tudi v zvok novega albuma. Youngerjev dromljajoči dvojec Birds of Delay in nojzerska zapuščina žanra power electronics iz sredine osemdesetih let predstavljata skrito podstat Helmovega delovanja, obenem pa se njegova konsistenca kaže tudi in predvsem v njegovem oddaljevanju od omenjene zgodovine. Dolgi lok dolgometražcev od To an End preko Cryptography in Impossible Symmetry do danes predstavljenega albuma kaže na vedno večjo kompleksnost kompozicijskih tehnik in suveren odmik od zvoka, ki se razvija predvsem znotraj enotnega ustvarjalnega procesa. Če se je Helm na začetku osredotočal predvsem na variiranje enotne zvočne slike, ki jo je začinil z dinamičnostjo in nepredvidljivostjo notranjega zasuka, je z vsakim novim albumom to variiranje vedno bolj izstopalo iz enotnih produkcijskih tehnik. S tem se je na širšem nivoju, ki ga zaenkrat še predstavlja glasbena oblika albuma, Helm začel osredotočati na raznolike izvore in oblike zvoka, medtem ko je kompozicijska shema ostala podobna poprejšnjim albumom. Zaradi tega dejstva Helm z najnovejšim Olympic Mess ni ustvaril albuma, kjer bi se zvok dovolj močno razlikoval od preteklih izdaj, da ga ne bi bilo več mogoče pripisati istemu glasbeniku, temveč se zdi ravno nasprotno - da se Helmov opus tako kot z duhom časa napaja tudi z lastno preteklostjo, ki jo na vsakem koraku čuječno reflektira.

In tako je edino primerno in zveličavno, da je svoj kompozicijsko in zvočno najdrznejši izdelek izdal ravno pri berlinski založbi PAN. Tako kot duh časa je namreč nemogoče iz obzira glasbenikovega snovanja vzeti tudi založbo, kjer ta izdaja svoje skladbe. V Helmovem primeru se to morebiti najjasneje izraža pri kratkometražcu Geneva Cave iz leta 2012, ko je pri Hospital Productions pokazal na svojo najbolj smelo industrialno glasbeno prakso, pri PAN pa je na drugi strani začrtal vse večje notranjeevolucijske premike, ki smo jim bili priča do sedaj, pa čeprav so bili lahko ti koraki docela malenkostni in subtilni.

Skoraj enourni Olympic Mess, ki je poleg zvočne sodobnosti tudi povsem faktično vezan na nek določen kronotop, ki mu je bil Younger priča v času po olimpijskih igrah v Londonu, se na posreden ali neposreden način navezuje na izbruhe nasilja in opustošen javni prostor v britanski prestolnici, poleg tega pa se po Youngerjevih besedah prostorsko širi tudi navzven, saj je nastajal v času njegove obsežne turneje.