Delsin, 2014

Pri nizozemski založbi Delsin smo navajeni, da najprej reprezentira dobršen del lokalnih nizozemskih tehnašov, vsake toliko pa mora seveda pogledati tudi preko plota in tako se je po svoji prvi mali plošči iz leta 2013 pri naših omiljenih nizozemcih spet znašel italian Herva. Pravzaprav kaže pri Delsinu ceniti v prvi vrsti tudi njihovo sposobnost prepoznavanja novih in udarnih telentov. Herva ima namreč na svojem diskografskem seznamu ne več kot pet ali šest naslovov, od tega dva dolgometražna izdelka in peščico malih plošč. Kot se pri Delsinu torej rado zgodi, smo naleteli na eno od tistih plošč, ki jih ne moreš nehati poslušati in ki s tabo ostanejo zelo dolgo časa, pa ne le zaradi enega ali dveh dobrih komadov, ampak kot celota, ki se je preprosto ne naveličaš.

Priznati gre, da se na plošči, ki jo bomo poslušali čez nekaj minut, najbolj izpostavi komad Slam The Laptop, ki je na nek način tipičen za prvo tretjino plošče, na kateri se žanrske definicije menjajo iz komada v komad, od nečesa, kar bi lahko bil dubstep, pa do nečesa kar bi lahko bil IDM, pa nekaj, kar je precej starošolno zveneče in hauzarsko, pa do jasnih vzporednic s čikaško in detroitsko preteklostjo. Še bolj navdušuje dejstvo, da se mlajša generacija producentov – Herva je bil namreč rojen leta 1991 – uspešno spopada s  klasičnimi house in techno klišeji. In to v ravno pravi meri, da ne ostanejo klišeji, ampak avtorske interpretacije, ki le privlečejo na prvo žogo in potem vendarle odkrijejo unikatni zvok. Ta začuda nastaja le slabih petu ur vožnje od našega radia, v Firencah, ki si jih nikoli nismo predstavljali kot elektronskega mesta, ampak očitno se lokalni bobnarji po celem svetu zelo učinkoviti spreminjajo v elektroničarje. Hervè Atsè Corti se je namreč v domačem mestu najprej uveljavil kot zelo dober bobnar, potem pa ga je zvočna radovednost prinesla do Aphex Twina in elektronike, kar je pomenilo, da je palčke in opne zamenjal z midi kontrolerjem in računalnikom.

Njegove prve plošče je natisnila lokalna založba Bosconi, kar le dokazuje, da je italianska elektroničarska scena resda zelo razdrobljena in brez nekega skupnega glasu, ampak v samem bistvu zelo močna. Predstavlja idealno alternativo bleščeči italianski komercialni klubski sceni, obenem pa se na ploščah kakršna je Instant Broadcast še vedno odraža nekaj malega italianskega. Mogoče je to le en droben občutek, ampak plošča se po neke vrste naivnosti in navušenju zdi italianska, mediteranska. Vse to je seveda povedano v pozitivnem smislu. Herva pravi, da je za ploščo porabil kakšno leto, tako da se mu zdi zelo zgoščen odraz njegovega dela, saj se v tistem obdobju dejansko ni posvečal ničemer drugemu. Kar najbolj preseneti je njegova eklektika in odlično obvladovanje zelo širokega žanrskega terena, kar nakazuje, da je res hotel napeti vse studijske mišice in pokazati, kaj je sposoben narediti. Sam pravi, da takšno taktiko ubere tudi v vlogi didžeja, ko se pri sukanju pač skuša zabavati, zato tudi divje menja razpoloženja in tempo. Tako seveda zveni tudi njegov album.