Century Media, 2016

Duhovnost v svoji najbolj splošni obliki je že dolgo časa izvrsten prodajni artikel in hkrati spolzek teren, na katerem dobro uspeva (tudi) nekaterim največjim nategunom iz te špure, ki ravno z argumentom duhovnosti prepričujejo, da človekov potencial leži globoko v lastnem fondu neraziskane kozmične energije. Zato pozornega poslušalca hitro zaskelijo besede Mata McNerneyja oziroma Kvohsta, osrednje figure zasedbe Hexvessel, ko ob razlagi imena benda začne svoje predavanje o 'duhovnem popotovanju, ki je navdahnilo glasbo, v tistem času bruhajočo iz njega'. A glejte, možakar je skupaj z bendom pri tem konsistenten, kar je na začetku tega leta rezultiralo v že tretjem dolgometražnem albumu z naslovom When We Are Death. 

Zgodovina in tudi sedanjost Hexvessel nista nujno zelo povezani z ostalimi glasbenimi udejstvovanji vokalista in kitarista McNerneyja, a je vendarle na mestu, da omenimo vsaj domačemu občinstvu znane Dødheimsgard, s katerimi je posnel predzadnji album Supervillain Outcast. Osrednji fokus Hexvessel pa se vsaj s formo, če že ne tako zelo z vsebino, precej odmakne od ostalih udejstvovanj frontmana in drugih članov zasedbe. V bendu jih je običajno med šest in osem, tako da delujejo že kot nekakšno pleme. Podoba, ki se precej sklada z vsebino besedil, pa tudi z retro hipijevskim zvokom, ki je za bend zdaj že zelo značilen.

Ta tako ne izostane niti na pričujočem, njihovem tretjem polnopravnem albumu. Ta je prvi, ki je izšel za "veliko" založbo (če kaj takega danes še obstaja v obliki, ki si jo predstavljamo), čemur bi lahko z dovolj cinizma pripisali dejstvo, da so na plati prav vsi komadi krajši od 6 minut, čeprav je bilo za ta gozdni klan do sedaj tipično, da je na svoje dolgometražne izdaje uvrstil vsaj eno 12- ali večminutno epopejo.

Na When We Are Death se Hexvessel nekoliko oddaljijo od temačnih balad, osnovanih na psihedeličnem folku, in pravzaprav izvedejo kar nekaj slogovnih preobratov; če že ne preobratov, pa vsekakor razkrijejo nove načine uvidov v tematike, s katerimi se ubadajo. Med njimi tudi na aktualnem albumu prevladujejo kozmične povezave, odnos do Matere Zemlje, višja stanja zavesti, dosežena na tak ali drugačen način, in seveda: smrt. Ta je kar osrednja nit plošče, za kar McNerney kot nekakšen idejni mojster zasedbe okrivi svoje prebiranje Tibetanske knjige mrtvih in poslušanje albuma The Girl Who Was Death zasedbe Devil Doll. Kot ta idejno silni frontman sam poudari v nekem intervjuju, gre pri albumu preprosto za spoznavanja glede lastnega položaja v naravnem ciklu življenja in smrti.

Zdi se, da tovrstna spoznanja Hexvessel tokrat posredujejo nekako bolj zgoščeno in osredotočeno kot na preteklih izdajah. In morda so relativno kratke pesmi pravzaprav posledica vse večjega fokusa, čeprav se glede na žanrski razpon plošče morda najprej ne zdi tako. Slišimo lahko vse od ostrih kitarskih linij in odsekanih vokalov do epskih orgelskih in godalnih prilastkov, vse to največkrat zelo čvrsto povezano med sabo. Nekatere izmed skladb spričo na novo pridobljene prodornosti zvenijo skorajda nekoliko kabarejsko ali parodistično, a ravno zaradi natančnega izpeljevanja rdeče niti - torej smrti - na celotnem albumu in McNerneyjeve pronicljive vokalne izvedbe se osredinjenost nikoli zares ne izgubi.

6. 4. 2016: Hexvessel @ Channel Zero, Ljubljana

---