House Of Mythology, 2018

Totem leži obglavljen. Hišo očetov v somraku požirajo sence in nihče ne ve, kaj bo prišlo z nočjo. Krivci za to coprnijo prihajajo iz Porta na Portugalskem, koder lokalni podtalni sceni vztrajno vdihujejo življenje. Večina članov skupine HHY & The Macumbas izhaja iz kolektiva SOOPA, v katerem že dve desetletji raziskujejo nove glasbene ter avdiovizualne prakse in koncepte. Izmed številnih kratkotrajnih in enkratnih projektov se je iz tega umetniškega inkubatorja sčasoma razvila tudi zasedba HHY & The Macumbas. Svoj prihod na svet so obelodanili z dvatisočštirinajstega leta izdanim prvencem Throat Permission Cut in od tedaj obredli marsikatero koncertno dvorano ter jo, nič hudega slutečo, zacoprali s svojim kibernetičnim voodoo dubom.

Večino zasedbe tvori venomer spreminjajoča se inštrumentalna sekcija Macumbas, v kateri gospodujejo tolkala in bobni, za njimi pa plehnata trobila in bas. Za imenom HHY pa se skriva le en član, vendar ključen član, ki v vlogi marionetnega mojstra s svojo elektronsko mašinerijo iz ozadja vleče niti zvočnih linij, jih preoblikuje in jim dodaja nove. A ne le to - Jonathan Uliel Saldanha aka HHY je tako soustanovitelj omenjenega kolektiva kot tudi pisec glasbe, producent in idejni oče koncepta skupine, ki se je iz kolektiva razvila. Sam je svojo pot v glasbi že v mladih letih začrtal z igranjem na indijsko tablo in s spoznavanjem free jazza, kasneje pa je prek duba in jungla zavil v elektronsko produkcijo in raziskovanje zvoka. V svojem delu se pogosto ukvarja s prostorskimi učinki zvoka oziroma predvsem z deformacijami zvoka v podzemnem in betonskem drobovju urbanih središč.

Album Beheaded Totem spregovori v govorici nekakšnega mehaničnega voodoo obredja, ujetega v sivine industrijskega okolja. Zvoki so tu kontrastno razpeti med repeticije tolkal in navidezno mirovanje dronerskih linij, ki se, kakor bi visele v zraku, široko razvlečene prelivajo med seboj. Ob takšni dinamični nepremičnosti se občutek odtekanja časa izkrivi, vsaka dolga skladba postane le bežen sanjski privid. Iz naelektrenega ozračja vznikajo kovinski klici trobil, ki hladno režejo v našo zavest kot v plasti živega tkiva. Jonathan izza svoje mešalne mize pogosto prevzame vlogo nevidnega bobnarja, ki na primer v dubovski maniri podvaja ritmične linije, jih modelira in spaja z ostalimi zvočnimi elementi. Mnogi zvoki se ujamejo v mimobežne zanke in nato s svojimi odmevi izrisujejo zidove neke prostrane sobane, sredi katere kraljuje razčlovečena tolkalska mašinerija, ki ne premore organske mehkobe ali vsaj navalov vročekrvnih udrihanj, temveč se zgleduje po grozečem funkcionalizmu vojaških vplivov, ki so v obliki koračniških zasedb še danes del lokalne folklore Porta.

Makumba v portugalščini izvorno označuje skupek obskurnih afro-brazilskih obrednih praks. Te prakticirajo privrženci candombleja in umbande – heretičnih, a vendar do danes preživelih zmesi krščanstva in verovanj priseljenih sužnjev. Danes makumba pomeni predvsem nekaj nedoumljivega, nekaj izven udobja razuma oziroma navideznih omejitev stvarnosti. Slabšalen prizvok, ki je besedo zaznamoval zaradi vseprisotnega zaničevanja ostalin črnskih kultur, je danes nekoliko omiljen, vendar še vedno izraža strah in nezaupanje v odnosu do neznanega, senčnega sveta. Obglavljanje totema, ki ga v glasbenem obredu vrši skupina HHY & The Macumbas, predstavlja simbolno gesto naše dobe - prerez popkovine, ki se razpre v praznino duha. Makumbe nas v hipnotičnem pulzu vklenejo v temno naročje brezimne, nepredirne stvarnosti. Ritual, h kateremu smo povabljeni, nam ne bo v uteho, temveč prej pest soli na odprto rano.