HIGH ON FIRE: ELECTRIC MESSIAH

Oddaja
23. 10. 2018 - 19.00

SPV/eOne, 2018

 

Velikani mojstrstva svoje izdelane obrti, ki so kot taki lahko tudi boljši kot kdajkoli prej
 / 1. 5. 2018

Oaklandski trio High On Fire je v svojem dvajsetletnem obstoju brez dvoma ustvaril prepoznaven zvok, ki bi ga bilo krivično opredeliti kot le sludge metal. Thrashmetalski drnci, punkerska surova krčevitost, stonerska meglena hlastanja, sludgerski topot, hardkorovski sunki in še marsikaj drugega, združeno v mašino silnega glasbenega izrazja, ki ga tako besno in hkrati jasno lahko izvajajo le oni. In tudi na svojem osmem albumu se mašina ne misli ohladiti. Skozi leta so bili poleg pripisanih sludge- in stonermetalskih oznak High On Fire kar pogosto deležni naziva stonerski Motörheadi, kar je po eni strani tudi lažje sprejemljivo kot zgolj žanrsko predalčkanje, po drugi strani pa je nehvaležno tudi jasno kazanje s prstom na glasovno podobnost, frontmanovsko držo pa tudi na puščene brke, vse kar si Lemmy in Matt Pike lahko delita. Pike je sicer letos s povratniki Sleep že plasiral odlično ploščo The Sciences, pol leta kasneje pa torej s High On Fire še ploščo Electric Messiah, ki jo obravnavamo v tokratni Tolpi bumov. In to je seveda tudi isti Pike, ki je fasciniran nad sumersko, mezopotamsko mitologijo in nasploh to specifično zgodovino, pa raznimi teorijami zarote, ki ne manjkajo niti na novi izdaji. A bolj kot zgodovinska dimenzija in zarotniški poudarki na tokratnem albumu izstopa prav poklon Lemmyju, eksplicitno tudi v naslovnem komadu Electric Messiah, ki je poklonjen velikemu rokenrolerju, potem ko je ta Piku bojda v sanjah žugal, naj se le spravi z njegovega prestola. Gre pač za hommage, ki ga je Pike želel izvesti že od Lemmyjeve smrti ter s tem hkrati tudi opozoriti na dejstvo, da se z legendo enostavno ne more primerjati.

Electric Messiah je tretji album High On Fire, ki je nastal pod taktirko Kurta Ballouja, in tokrat zveni bolj kot v živo odigran album, predvsem po prvih poslušanjih, ko se ohlapnejša zvočna slika še težje pregledno kotali skozi ponovne hitre menjave riffov med Pikom in Matzom ter vojne bobnarske prelete Kensla. Trojka se na nek način še vedno poslužuje preverjene forme masivnih komadov, ki je prav gotovo kriva za njihovo ogromno bazo sledilcev, zvestih v vseh boljših in slabših momentih zasedbe, pa naj gre za hitrejše napade stoner thrasha ali daljša kopičenja zrahljanega riffovja. Mnenja, da High On Fire praktično niso ustvarili slabega albuma, so stvar debate, jasno pa je, da se nikoli niso omehčali ali zares potešili, oziroma morda le v manjših odmikih nekaterih obdobij, ko produkcijska smer plošč ni bila zares zvesta njihovi neprečiščeni glasbi. A tega za Electric Messiah ne bi mogli trditi. Dober primer udari že z uvodnim komadom Spewn From The Earth, v katerem se utečena krajša introvska poganjanja riffa predrugačijo v d-beatovski galop in zavorno raskavost Pikovega barbarskega vokala. Steps Of Ziggurat/House Of Enlil predstavlja vrnitev k sumerski mitologiji in borbi za prevlado dveh bogov znotraj devetminutne eskapade nenehnega ritmičnega premlevanja. Že omenjeno naslovno posvetilo, skladba Electric Messiah, potolče z zvočnim zidom krutih prevetrenih bobnarskih masakrov in dušenih strunskih drgetov, ki ne poznajo ne milosti, ne predaha.

Pikovi soli so ponovno muhasti in kapricasti, ko se kar naenkrat pojavijo in predvsem v hitrejših komadih omogočijo vokalu čas za kašelj in ga zamenjajo s slayersko zmedenimi in frfravimi toplimi obkladki nad prepišno drvečo drhaljo ritma. Pike se svoje vloge v High On Fire jasno loteva drugače kot s pobratenimi Sleep, s katerimi je njegova kitara še debelejša, polna efektov in fuzza. Pri Sleep gre za blokovsko ureditev – skupki debelega riffovja se na temeljih fuzzovskega copota in valovanja kopičijo eden na drugega, a uspejo hkrati ohraniti dobršno mero instrumentalnega paradiranja znotraj ohlapno strukturiranih komadov. Kar pa pri High On Fire praktično ne pride v poštev. Tu nastopajo precej hitrejše menjave riffov, eksaktni kitarski manevri, ki delijo klofute takoj, ko bend sproži prvi ton. Dober primer je bržkone komad Freebooter, homogen in težak naval dušenega militantnega lomastenja, v katerem pa še vedno najdejo prostor za melodične vragolije nad srednje hitrimi deli, ki nemalokrat spomnijo na odlično ploščo Death Is This Communion. Desetminutni komad Sanctioned Annihilation poudarjeno peketa in galopira z vodilnim hrapavim vokalom, medtem ko v zadnji pesmi, Drowning Dog, High On Fire na novo dokažejo elastičnost oziroma opuščeno domiselnost stonersko-bluzovske forme, ki jo številni bendi zlorabljajo z enoličnimi, pustimi in slabo izgrajenimi prevretki. No, četudi gre za eno bolj predvidljivih pesmi na albumu.

Za Pikom je bogato leto oziroma polletje z dvema močnima izdajama. In čeprav Electric Messiah ni najmočneje sijoča plošča v diskografiji High On Fire, oziroma je morda celo predvidljivo ukalupljena, njihova vrlina vsekakor ostaja v trdnem, ostrem izrazju, z masivno zvočnostjo, globoko produkcijo in svojevrstnim ognjevitim slogom. Tu se jakost njihovega zvoka in njihovih idej vedno znova dokaže in ostaja eden bolj zavidanja vrednih ter hkrati prodornih elementov bendovega poseganja v poslušalčeva grabežljiva ušesna kanala.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness