Oursoul, 2015

Hindi Zahra se ponovno vrača na festival Druga godba, kjer je pred štirimi leti nastopila s prvo dolgo albumsko izdajo Handmade. Izdaja je izšla pri založbi Blue Note, kar je precej zanimivo, glede na to, da založba v osnovi izdaja jazz in da ima njena plošča z jazzom bore malo, je pa zato precej svež in posrečen folk. Glasbenica se do konca plošče ni želela zavezati založbi, saj ni želela, da bi nanjo vplivala pričakovanja. In morda je zaradi ustvarjanja brez pritiskov in ohranjanja svobode zadnja plošča izšla v njeni lastni založbi.

Samoukinja, multiinstrumentalistka se je hitro po prihodu v Pariz znašla vpeta v kulturne vode. Začela je namreč delati v Louvru, peti kot backvokalistka, tako pridobivala odrske izkušnje in aranžerske ter producentske veščine, baje je v nekaj letih spisala celo morje avtorskih skladb. Četudi so jo prepričevali k čimprejšnji izdaji samostojnega albuma, pa je v prvenec, katerega skladbo »Beautiful Tango« poslušamo v ozadju, vpletenih kar nekaj let glasbenega razvoja. 

Z drugo, svežo izdajo Homeland, Zahra nastopi bolj udarno in suvereno in se premakne od žametnega mednarodno obarvanega folka v bolj raznoliko žanrsko kombinacijo. Od skladbe do skladbe se namreč sprehajamo med vplivi afrokubanske glasbe, saharskega bluza, francoskega šansona in bossa nova melodičnih balad, v skladbi »Any Story« slišimo celo nekaj »laid back« zasanjanega DeMarca. Zahrin glas je zelo urban in sofisticiran in se neverjetno hitro preobraža od mehkobe do surovejše arabske orientacije. Prav tako lahkotno kot glas menjujejo barve in kontekste tudi jeziki in aranžmaji skladb. Kot da se ne more usidrati v enem, kot da nenehno poskuša, okuša in se uči. 

Dejstvi, da si je ploščo aranžirala in sproducirala sama, da se je lahko počutila svobodno in samostojno, in to, da je tekom let intenzivno goltala umetnost, nam razjasnita njeno povezovanje in korelacijsko impliciranje umetnosti in znanja ter njeno učečo se nrav, ki nakazuje obetajočo se kariero. 

Album se začne precej bolj suvereno in široko produkcijsko kot prvenec. Sliši se, da za skladbami, zapolnjenimi z latino perkusijami, klavirskimi in pihalno-trobilskimi zapolnjevanji ter z bluzovskimi in akustičnimi kitarami, stojijo izkušeni glasbeniki, še posebej začetne skladbe zvenijo precej obetavno, vendar pa po nekaj skladbah koncentracija kljub zvokovni raznolikosti pade. Aranžmaji postanejo preveč univerzalni, prav tako pade polnost zvoka, vendar je v skladbah še vedno nekaj dovolj kompaktnega, da album zdrži do skladb »Dream« in »The Blues«, ki spet zdramita poslušalčeva ušesa.

Album na splošno odzveni zelo sanjavo, dušno in dobrovoljno, Zahrin glas je tenkočuten, ampak prav nič »broken«. Eden redkih melanholičnih trenutkov albuma je na primer skladba »Broken Ones«, kjer pevka upa: »maybe there's a place instead of runnin, maybe there's a way instead of nothing«. Ravno na to namiguje cela plošča, skupaj z močno naslovnico, na kateri stoji Zahra na dvorišču z mačko, ki izmed vseh ljubljenčkov velja za najbolj samostojnega, v naročju, v iskanju domovine. Če samo vzamemo v obzir njen prepišen in raznolik glasbeni in kulturni razvoj, nam postane jasno tudi ukvarjanje z domovino, Zahra je namreč človek z nomadsko dušo in svetovljanskim izrazom. Glasba na albumu Homeland je v nekem oziru podoben spoj kot sam Maroko, dovolj razumljiv in varen, da je blizu tudi malo bolj prestrašenim popotnikom in še vedno dovolj eksotičen in nenavaden za avanturiste, ki želijo deskati med vodnimi ali peščenimi valovi.

Glede na to, da ob primerjavah z Norah Jones zavzdihuje, ob omembah afriške Patti Smith pa prikimava, je tudi logično, da je druga polnovredna izdaja zavila v bolj ostro smer glede zvoka in opredeljenosti, četudi še vedno velik del prebije v mehki pop mešanici. Stilsko menda nikoli ne bo tako ostra kot Patti, nakazuje pa podobno subtilno umeščanje glasbe njenih korenin v transnacionalno glasbeno tvorbo kot njeni vzorniki puščavskega bluza Tinariwen. 

 

V prihajajočem petku se torej nadejamo popotovanja skozi pariško romantičnost in marakeško skrivnostnost, na katerega nas vabi njen tako kameleonsko dvoumen seksi glas.