Mom + Pop Music, 2018

Ko smo nekje leta 2015 prvič resneje spoznavali madridsko dekliško lo-fi indie pop četverko Hinds, je bila pogosto prisotna klasična retorika, češ da »ne predstavljajo ničesar posebno globokega ali izvirnega, so pa zabavne«. V luči njihovih pomanjkljivih vokalnih in kitarskih tehničnih sposobnosti ter tudi izrazito nepopolne angleščine se je res lahko zdelo, da se bo rok trajanja njihovim dostopnim melodijam slej ko prej iztekel, a je prvenec Leave Me Alone leta 2016, podprt še z neumornim koncertiranjem, četverico v svetovni indie sferi vendarle uveljavil kot enega vznemirljivejših mladih bendov. Ko se tako pomaknemo v april leta 2018 in nam Košute predstavijo svoj ambicioznejši drugi album, se zdi, da bo morala scena njihovo nalezljivo spevnost končno začeti jemati resno.

Po drugi strani je hkrati tudi jasno, da se kljub značilni španski sproščenosti in zabavljaški energiji resno jemlje tudi bend sam in že od začetka pridno počne vse, kar bend dandanes mora, da mu uspe resnejši preboj. Tako denimo ni bilo naključnih 13 nastopov, ki jih je četverica pred kratkim v nekaj dneh opravila na teksaškem festivalu South By Southwest – pa to niti ni njen festivalski rekord -, kot gotovo niso nepremišljeni niti dodelani videospoti ali sama osvežujoče pristna in intenzivna interakcija z oboževalci na družbenih omrežjih. Tudi tovrstna aktivnost je lahko ob nespornem talentu za pisanje skrajno nalezljivih kitarskih melodij bendu torej že s prvim albumom zagotovila pozornost (sredinskih) indie medijev, še večji doseg pa mu že nekaj mesecev prinaša promocijski cikel druge plošče, pri kateri lahko kot posledico izkazane resnosti in nadarjenosti, pa po drugi strani pa tudi kot napoved zvišanih ambicij vidimo že sodelovanje s producentom Gordonom Raphaelom. Raphael je namreč človek, ki je med drugim produciral tudi Is This It zasedbe The Strokes, torej verjetno najvplivnejšo kitarsko ploščo zadnjih dveh desetletij.

Tako ni presenetljivo, da glasbeni izraz Hinds še vedno pretežno temelji na sorazmerno prepletenem kitarskem zvoku, ki sicer pogosto zajadra v 50's ležernost, kakršno je v zadnjih letih populariziral Mac DeMarco, hkrati pa je tokrat izraziteje podprt z diskoidno ritem sekcijo. Ob tem pa se za bend značilna zvočna kaotičnost zdaj vendarle vsaj malce tudi že umika bolj urejeni razslojenosti. Najočitnejši kazatelji bolj dodelanih aranžmajev in manj ohlapnega songwritinga pa tudi nekoliko manj zamazane, glasnejše produkcije so tokrat že trije v minulih tednih in mesecih izdani promocijski singli New For You, The Club in Finally Floating, sicer pa tudi nenadkriljivo spevni Soberland, ki bo kot single gotovo izdan naslednji. Predvsem ob njih je najbolj očitno, kako Hinds svojo zvočno raztresenost in neurejenost obračajo v svoj prid ter ustvarjajo glasbo, ki zdaj deluje bolj organizirano in odraslo, a še vedno poka od mladostniške energije. Tovrsten vitalizem pa ne izgine niti ob zdaj pogostejših primerih zrelejših besedil, ki so obrnjena tudi navznoter in tematike nočnih klubskih zabav pogosteje dopolnjujejo s temnejšimi podobami odraščanja, zaljubljanja in nenehnih turnej.

Lep primer introvertirane strani Špank predstavlja zasanjana, pa še vedno relativno plesna zbirka solz, izlita v komad Linda, a če ta še zveni povsem radijsko in dostopno, je še bolj ključen za razgrinjanje bendovih lo-fi osnov tokrat zaključni komad Ma Nuit. Ta namreč obe bendovi pevki predstavi sami ob akustični kitari v skrajno minimalističnem, avtentičnem posnetku, ki namerno deluje kot demo, mešanica angleščine in španščine pa kljub temu - da je mnoge besede praktično nemogoče razbrati, učinkovito predaja občutek življenja na poti. Tudi v najbolj intimnem trenutku, ki z zvočno estetiko in potovalno tematiko sicer spomni na komad France, bonus pesem z druge plošče The Libertines, tako karizmatični frontdekleti Ana Perrote in Carlotta Cosials tvorita dinamičen duo, ki s svojo kemijo in kompatibilnostjo pravzaprav predstavlja samo bistvo benda.

Prav dinamika, ki jo ustvarja vokalno in kitarsko sodelovanje ali pa celo tekmovanje obeh ustanoviteljic benda, je namreč tisto, kar bend najizraziteje ločuje od mnogih podobnih in približuje raznim harmonijam rock'n'roll zgodovine od Beach Boys do raznih riot-grrrl in twee pop bendov devetdesetih in nenazadnje tudi do Peta in Carla iz že omenjenih, kultnih The Libertines. Ko k temu dodamo še svojevrstno karizmatično zadržanost tipa The Velvet Underground, spojeno z nepredvidljivostjo najboljšega slabega benda vseh časov, dekliške četverice The Shaggs, dobimo svežo in všečno kombinacijo, ki s samosvojo, sproščeno prisotnostjo na dolgočasni sceni deluje kot neke vrste novost in unikum.

Čeprav Hinds v skladbah niso neposredno politične, se zdi v luči namernih izkazov ranljivosti in tehničnih hib njihov pristop k ustvarjanju in nastopanju tudi izstopajoče demokratičen, odprt, uživaški in s tem emancipatoren ter tako že v osnovi nasprotujoč tehnicističnemu falocentrizmu klasičnega rocka ter tudi seksističnim kritikam, kakršnim so bile pogosto podvržene. Tudi ko se ob novi plošči zdi, da kateri izmed refrenov poslušalca ne potegne zares, ko se v skladbi ali dveh malce lovijo v mid-tempo zadržanosti, ko nas za trenutek zmoti njihova ujetost v okvire triminutnega popevkarstva ali pa ko se morda tudi zdi, da prvenca v smislu konsistentnosti niti niso presegle, to ne omaja njihovega upora, karizme ali njihovega velikega talenta za pisanje dobrih, vzdržljivih pop-rock komadov, s kakršnimi so zdaj napolnile že drugo ploščo.