Mom & Pop, 2016

Če za trenutek odmislimo spornost označevalca girl group, lahko brez slabe vesti ugotovimo, da so bližnjo preteklost močno zaznamovale popolnoma ženske glasbene zasedbe. Skupaj z mešanimi skupinami, ki jim predsedujejo idiosinkratične vokalistke, so zasedbe, kot sta Chastity Belt in Ex Hex, lastnoročno spremenile razumevanje in definiranje konkretnega zalogaja popularne glasbe. Ma kaj spremenile, praktično raztreščile na majhne koščke, saj so diskurz, v katerem je bila zgoraj omenjena kvazižanrska nalepka tolerirana, postavile pod velik vprašaj. Kako? S tem, da so svojo umetnost realizirale tako vešče, da nikomur več ne pade na pamet, da bi jih oklical za karkoli drugega kot za preprosto imeniten kitarski band.

Spol je torej prva kategorija, ki ob konzumiranju plošče iz današnje Tolpe ponuja iztočnico za kritični razmislek. Druga spremenljivka, ki za razumevanje trenutnih vektorjev glasbene industrije ni nič manj pomembna, pa je zemljepisna lokacija. Popularna glasba, med katero v  tem smislu seveda lahko štejemo vse razen najbolj robnih muzik, pogosto naleti na očitke o anglocentričnosti, in res bi težko zanikali, da sta bližina oziroma oddaljenost od vozlišč kulturne produkcije pri vseh aspektih njene potrošnje v preteklosti igrali ključno vlogo. Pa vendar se tudi tu zdi, da se stari hegemonski odnosi krhajo in da je tehnologija močno prispevala k brisanju mej med centrom in periferijo. Razpravo o homogenizaciji, ki bi se lahko znašla med stranskimi učinki teh procesov, pustimo za kdaj drugič. Raje se veselimo dejstva, da smo na samem začetku leta 2016 dočakali ploščo štirih deklet iz Madrida in da nam bi bilo prav malo mar, če bi jo posneli štirje fantje iz New Yorka.

Leave Me Alone, debitantska celovečerka zasedbe Hinds, je namreč upravičila visoka pričakovanja, ki so jih Carlotta Cosials, Ana Perrote, Ade Martin in Amber Grimbergen lansko leto ustvarile s svojimi spevnimi singli. Hinds, ki so v prejšnji inkarnaciji slišale na ime Deers, igrajo garažni pop, poln nalezljivih napevov, dobrih riffov in mladostne energije. Spominjajo tako na Black Lips kot na The Velvet Underground, na slednje že v otvoritveni pesmi Garden. Nasploh so vsi komadi kompaktne popevke s precej klasičnimi melodijami, v katere pa dobrodošlo tenzijo s svojima simpatičnima naglasoma vnese dvojni vokalni napad obeh ustanoviteljic skupine. Zvočno je plošča ugnezdena nekje na robu lo-fija, tako kot mnogi izdelki v zadnjem času, ki s tem ugodijo željam dveh različnih publik. 

Skratka, plošča Leave Me Alone vsebuje nekaj resnično potentnih hitičev, med katerimi še posebej izstopata jebivetrski Chili Town in plažni San Diego, dobro pa deluje tudi kot celota, saj je potresena tudi s kopico bolj umirjenih in introspektivnih pesmi. Glede na slišano bi bilo Hinds zelo smotrno videti tudi v živo. Upajmo, da se ta želja čimprej uresniči!