Conquest of Noise, 2014

Sodobna rock'n'roll scena je že nekaj časa prav pošteno podhranjena. Nič zanimivega se pravzaprav ne dogaja. Plošče snemajo le še »starci«, svežih mladih bendov pravzaprav ni prav veliko, še tisti koncerti, ki so organizirani, so izjemno slabo obiskani. Skratka depresija je močno zarezala v sfero sodobnega rock'n'rolla. To še najbolj očitno velja za dogajanje v naših domačih logih. Nekoliko bolje je v drugih evropskih državah in morda tudi čez lužo. Avstralijo se je vedno površno spremljalo, vendar tudi tam ni prav veliko svežih, mladih bendov, rock'n'rollu se prav tako večinoma posvečajo ljudje srednjih let, če ne že kar zrelih. Tu in tam useka kakšno prijetno presenečenje. Dogajanje v Brisbaneu so zadnja leta močno pretresli Hits. Kombinacija izkušenih rockeric in rockerjev navdušuje vse od svojega odličnega prvenca »Living With You Is Killing Me«, ki je izšel daljnega leta 2009. Postali so uveljavljen rock'n'roll bend in to ne samo v Avstraliji. Tudi v Franciji in Španiji, kjer je rock'n'roll scena še dokaj »zdrava«, so Hits že nekaj let poznani kot izjemna koncertna atrakcija, da ne govorimo o njihovem prvencu, ki je bil praktično v trenutku razgrabljen. Zanimivo je, da kitarsko linijo sestavljata dve super kitaristki Tamara Dawn in Stacey Coleman, kar je brca v rit vsem teorijam, ki govorijo o rockovskem mačizmu, če ne celo moškem šovinizmu. Ritem sekcijo čvrsto gradita Gregor Mulvey in Andy B., frontman pa je ekspresivni, odštekani pevec Evil Dick.

Album »Hikokomori« je v produkcijskem smislu še veliko bolj dodelan kot njihov prvenec. Za kontrolo zvoka je namreč tudi na tem albumu poskrbel kultni Rob Younger, ki ga poznamo kot pevca pri izjemnih bendih Radio Birdman ali New Christs in seveda tudi kot odličnega producenta. V svoji dolgoletni karieri je poskrbel za zvočno podobo številnih avstralskih in svetovnih rock'n'roll zasedb. Tudi na »Hikikomori« je zvočna celota čvrsta, lepo zaokrožena in razločna. Vsak inštrument pride lepo do izraza in to čvrstega, ekspresivnega rockovskega izraza.

Že prva skladba »Bullet Train« nas odpelje na brzeči, podivjani rock'n'roll vlak, ki deluje brezhibno, naštudirano in zastrašujoče vse do konca svoje poti. Na tem albumu je veliko več bolj umirjenih, skoraj že liričnih odsekov, seveda če ga primerjamo s prvencem »Living With You is Killing Me«, kjer gre dejansko vse na ostro in neposredno noto. To priča o kvaliteti Hits, ki se je razvila v zadnjih petih letih. Tudi rock'n'roll potrebuje momente introspekcije in to brisbaneska peterica počne zelo samozavestno in prekaljeno. Hits so prav gotovo trenutno najbolj nevaren rock'n'roll bend. To je peterica, ki bruha neizmerno energijo in moč, ima smisel za udarnost kot tudi melodično dovršenost. Čutijo se vplivi dolgoletne razvejane avstralske rock'n'roll scene. Ta se je že od svojih začetkov napajala pri dveh ključnih detroitskih bendih: The Stooges in MC5. Tudi Hits na trenutke posegajo po zvočnih orodjih navedenih zasedb, vendar jih presegajo in razvijajo v samosvojo rockovsko izraznost, ki je močno prepletena s punkovsko uporniško dušo. V svojih komadih preizprašujejo osebne, eksistencialne problematike posameznika. Besedila so pogosto pisana v prvi osebi. V skladbi »Lost in The Somme« pa se ukvarjajo celo s tematiko ene od največjih bitk I. svetovne vojne, ki se je dogajala na reki Somi. Album na trenutke deluje zelo osebnoizpovedno. Tudi naslov je pomenljiv. Izvira iz japonskega izraza »Hikikomori«. Ta predstavlja težavnega adolescenta ali odraslo osebo, ki je izjemno introvertirana in ima težave pri socializaciji, še več, pravzaprav je povsem izolirana v odnosu do okolice in družbe. Priznati je treba, da so se Hits spomnili kar domišljenega naslova za rock'n'roll album, ki se kritično sooča s težavami sodobnega posameznika.

Tole je prav super rockvoski izdelek in to tisti pravi, »idelološki« rockovski izdelek. Gre za eno od ključnih letošnjih rock'n'roll pridobitev, če sem lahko spet pretirano evforičen in verjetno ponovno nerazumljen. Pri tej plati ne gre za kašno »prdačino«, ki smo jih v zadnjem času vajeni z vseh koncev in krajev. Tole je direkten zvočni udar v poslušalčevo glavo, ki odzvanja še dolgo potem, ko se izteče še zadnji ton albuma. Tu so vsi inštrumenti na svojem mestu. Kitaristki se super dopolnjujeta, ritem sekcija je asketska in delavna, kar je temeljna iskana lastnost dobrega rock'n'rolla. Vokal je obupan in hrepeneč, zaskrbljen, puhteč, goreč, izžet in pretepen, utrujen, zamorjen, prepoten, prav pooseblja »Hikikomorija«, če si lahko sposodimo japonski izraz. Tole je rock'n'roll v svojem bistvu in biti: nevaren, neizprosen in neusmiljen. Tisti, ki se ga loti z levo roko, bo opečen in ravno to sporočajo s svojim zvočnim izrazom Hits - najnevarnejši rock'n'roll bend na planetu.