Instant Classic, 2024

Hizbut Jámm so s svojo najnovejšo istoimensko izdajo ponovno pokazali, v kakšne razsežnosti se lahko razvije glasba s predanostjo, ki presega kulturne okvire posameznih držav ali celo kontinentov. V bendu sodelujejo ustvarjalci iz Nemčije, Poljske, Burkine Faso in Senegala, kar v veliki meri zaznamuje zvočno podobo zasedbe. 

K tej najbolj pripomore uporaba kore kot tradicionalnega zahodnoafriškega inštrumenta in sekundarno še jezik vokalista Mamadouja Baja. Oboje je tako izrazito, da bi brez konteksta težko rekli, da zasedba ustvarja na Poljskem. Na spletni strani poljske vlade lahko najdete prispevek, ki obeležuje nastop zasedbe na Fanø Free Folk Festivalu. Prvo, kar bode v oči, je dejstvo, da Hizbut Jámm označijo kot zasedbo kitarista Raphaela Rogińskega, čeprav je vodja zasedbe pravzaprav Mamadou in kljub temu, da se drugod na socialnih omrežjih zasedba predstavlja kot njun skupni podvig. Drugo pa je seveda sladka ironija, da se Poljska kot precej odprto rasistična država s strogo protimigrantsko politiko na svojem vladnem portalu ponaša z dosežki zasedbe mešanih narodnosti. 

Verjetno židovske korenine Rogińskega odtehtajo dejstvo, da zasedbe ne sestavljajo samo in zgolj beli Poljaki. Na tej točki pa gremo še korak dlje in se vprašamo, kaj točno Rogiński počne v zasedbi, ki v tako veliki meri temelji na zvoku zahodne Afrike. Glede na njegov dosedanji opus je očitno, da se osredotoča predvsem na raziskovanje glasbe židovske diaspore širom Evrope, vendar pa vanj vključuje tudi raziskovanje glasbe tistega dela skupnosti, ki si je po vojni prisvojila ozemlje Palestine. Ko v intervjuju za Yiddish Book Center govori o dveh letih, ki ju je preživel v mestu Jaffa v zasedeni Palestini, pove, da je čutil osebno povezavo do ozemlja in kako ima simbolični sionizem zanj poseben pomen. V istem intervjuju govori tudi o tem, da je proces pridobivanja okupatorskega potnega lista rasističen, ker bi moral zanj dokazovati svoje židovsko poreklo, medtem ko v nobenem trenutku ne naslovi rasizma in apartheida okupacije. 

V enem od svojih prejšnjih projektov, imenovanem Debka Rafiah, se je osredotočil na tako imenovano zgodnjo izraelsko glasbo s pomočjo raziskovanja glasbe Emanuela Zamirja, ki ga nekateri opredeljujejo kot pionirja hebrejske pesmi, v kateri najdemo veliko melodij, izposojenih iz beduinske folklore. Rogiński torej ne more obiti židovske identitete, v kateri prej kot da bi se postavil po robu sionizmu in iztrgal židovsko izročilo iz krempljev imperialističnega apologizma, to potrjuje. 

Na tem mestu se mogoče že sprašujete, kaj pa glasba? Glasba je pronicljiva, razgibana in plesna. Je umetelna, kvalitetna, glasbeniki so sposobni in čutni ustvarjalci. Problematično je dejstvo, da Rogiński kot zavetnik in zastopnik pozabljene židovske kulture z močnim občutkom pripadnosti in identitete, iz katere gradi glasbene podvige, zdaj vstopa v povsem drugačno kulturo, s katero nima historično ničesar skupnega. Od objave na vladni spletni strani naprej smo lahko previdni s hvalisanjem glasbe, ker je njen kontekst preprosto preveč kalen. 

V vsakem primeru je pomembno, da se kot poslušalci zavedamo konteksta: da je Rogiński v najboljšem primeru liberalni zagovornik mirne rešitve in v najslabšem indoktriniran in ignorantski imperialist, ki posega po zvokih različnih kultur in jih predstavlja kot svoje avtentične, ker naj bi bil do tega kot potomec preganjanega ljudstva povsem upravičen. 

Hizbut Jámm predstavlja torej še en nauk o tem, da nam je glasba lahko všeč in je hkrati na toliko nivojih skregana z našimi vrednotami. Če jo želite vseeno konzumirati, to seveda počnite z zavedanjem o kontekstu in njenem nastanku, naša recenzentska pozicija pa ostaja, da je glasba, ukradena pod ignorantskimi in naivnimi slogani miru, sožitja in enakosti, medtem ko cel svet gori, povsem brez stika z realnostjo in posledično povsem brez vrednosti. Kot da Poljska ne izvaža že dovolj felerjev.