Altin Village & Mine, 2024

Hani Mojtahedy, priznana kurdska pevka, ki slovi po svojem osupljivo hipnotičnem glasu in prelomnem umetniškem ustvarjanju, že dolgo združuje tradicijo z inovacijami. V svoji glasbi raziskuje globoko osebne teme, kot so pravice žensk, družbene norme, mejni konflikti in paradoksi sodobnega življenja. Mojtahedy, neustrašna zagovornica svobode izražanja in pravic marginaliziranih skupnosti, je sodelovala z eklektičnim naborom sodelavcev – od rock glasbenikov in tradicionalnih inštrumentalistov do Češkega nacionalnega simfoničnega orkestra, s katerim je izvedla kurdsko simfonijo Peshmerga, ki jo je napisal Dilshad Said. Čeprav je globoko zakoreninjena v kurdski in pop tradiciji, je s selitvijo v Berlin v svoj zvok vnesla elektronske prvine in tako razširila svoja ustvarjalna obzorja.

Mojtahedy se je na svoji umetniški poti tako upirala kot izražala. V Iranu, kjer so javni nastopi žensk za mešano občinstvo prepovedani, je z ustanovitvijo prvega ženskega benda v državi presegla ovire. Čeprav so smele nastopati za izključno žensko občinstvo, so zanje veljale stroge omejitve, vključno s prepovedjo fotografiranja. Te omejitve so na koncu zadušile ustvarjalno svobodo Mojtahedy, zato je leta 2004 zapustila družino in domovino ter se preselila v Berlin, kjer je lahko v celoti uresničila svoj umetniški potencial.

Njen najnovejši album Hjirok predstavlja raziskovanje zvoka in pripovedovanja zgodb, ki zaznamujeta njeno kariero. Album, ki je nastal v sodelovanju z vsestranskim producentom Andijem Tomo iz dua Mouse on Mars, poslušalce seznani z mitološko junakinjo HJirok, simbolno figuro, ki uteleša tematsko in glasbeno bistvo albuma, predstavlja pa tudi vzdevek glasbenice za priložnost izida tega albuma. Umetnika sta se odpravila na potovanje v iraški Kurdistan, kjer sta zbrala kopico terenskih posnetkov – zvokov živahnih mest, mirnih podeželskih pokrajin in bogatih tekstur vsakdanjega življenja. Te posnetke sta skrbno obdelala in prepletla s tradicionalnimi sufijskimi bobni, melodijami setarjev in sugestivnim vokalom Mojtahedy, da bi ustvarila edinstveno zvočno pokrajino, ki povezuje starodavno in sodobno.

Album Hjirok, ki traja nekaj več kot 45 minut, je izjemno in večplastno doživetje. Mojstrsko združuje pristnost terenskih posnetkov s kompleksnostjo vokalnih tehnik Mojtahedy in Tomovo zapleteno produkcijo. Mojtahedy črpa iz spominov na odraščanje v Sanandaju, iranskem mestu, ki je prežeto s sufijsko tradicijo. Kot je zapisano v besedilu, ki spremlja ploščo, se »njeni spomini na to mesto vrtijo okrog hipnotične sufijske glasbe, dervišev v globokem transu in ekstatičnega petja«. Te formativne izkušnje oblikujejo hipnotične ritme in melodije na albumu, ki poslušalce popeljejo v kraljestvo, kjer se glasba prelevi v portal v drugo dimenzijo.

Osem skladb na albumu se brezhibno pretaka in vsaka nadgradi drugo, da bi ustvarila celovito potovanje. Med vrhunce sodijo skladbe HJirok Rock, Yahu, Maly Men in Goman, čeprav je resnična moč albuma v njegovi celovitosti – neprekinjeni vožnji od začetka do konca. Vokal glasbenice je obenem ukazovalen in eteričen, kot bi izhajal iz globokega transa, medtem ko večplastni ritmi vzbujajo neustavljiv telesni odziv. Mešanje tradicionalnih sufijskih tolkal in rahlo dubovskih ritmov skupaj s pridihom triphopa globoko zakoreninjenim kulturnim vplivom na albumu vlije pridih sodobnosti.

V besedilih Hjirok briše meje med kurdskim in perzijskim jezikom ter prepleta zgodbe o upanju, odpornosti in osvoboditvi. Kot navdih navaja kurdskega pisatelja Ebdulla Peşêwa, ki besedila glasbenice opisuje kot obljubo emancipacije: »V svojem bistvu govorijo o tistem dnevu, ko bosta nasilje in strah postala stvar preteklosti; sporočajo vam, da ne obupate, da še naprej upate«. Tematski temelj projekta se opira na sufijsko derviško izročilo in ga povezuje s kulturo, ki je nastala pred sodobnimi političnimi, družbenimi in verskimi sistemi. Ta brezčasnost se zrcali v zvoku albuma. Elektronska manipulacija spreminja tradicionalna glasbila v posode za nove, meje prestopajoče pripovedi.

Predstavitve albuma Hjirok v živo ponesejo potopitvenost glasbe na novo raven. Vključujejo namreč video in fotografsko gradivo s potovanj Mojtahedy in Tome po Kurdistanu. Glasbenica je na odru očarljiva in nadzemeljska, izžareva avro boginje, ki popolnoma prevzame in očara svoje občestvo. Hjirok je poleg umetniške odličnosti tudi dokaz njene vzdržljivosti kot umetnice in zagovornice pravic. Mojtahedy, ki se zaradi svojih odkritih političnih stališč in dela, s katerim promovira kurdsko kulturo, ne sme vrniti v domovino, je postala simbol absurda. S tem se soočajo vzhodni umetniki – zlasti ženske, ki na Zahodu najdejo priznanje, medtem ko so v svoji domovini utišane. Hjirok ustvarja utopično zvočno pokrajino, »ne-mesto«, kjer se kulture, zvočne pokrajine in načini življenja harmonično prepletajo, najsi gre za klepet borcev Pêşmerge na travniku ali šumenje živahnih teheranskih ulic.

Na albumu Hjirok je Mojtahedy ustvarila nekaj resnično izjemnega. Album ni le praznovanje kulturne dediščine, temveč tudi poglobljeno raziskovanje možnosti, ki se pojavijo ob trku tradicije in eksperimentiranja, hkrati pa je tudi vabilo k razmisleku in sanjarjenju o svetu, v katerem enotnost preseže delitve. S plastenjem starodavnih zvokov s sodobno produkcijo Mojtahedy in Toma poslušalcem ponudita utopično vizijo – vizijo, v kateri preteklost in sedanjost, Vzhod in Zahod ter resnično in mitično sobivajo v harmoniji.