Toys Have Powers/999 Deathkult, 2017

V Tolpi bumov se tokrat posvečamo albumu United States of Horror ameriških mutantov Ho99o9 oz. Horror. Mutanti predvsem zato, ker jih je zelo težko umestiti v specifičen žanr, če pa smo grobi, jih lahko definiramo kot hibrid punka in hiphopa, ki ga mnogi na vsakem koraku primerjajo z Death Grips. Horror je dvojec, ki je nastal v New Jerseyju  in se kmalu po svojem nastanku preselil v Los Angeles, kjer je na underground sceni pridobil kultni status predvsem zaradi svojih nepredvidljivih in frenetičnih odrskih nastopov. Kult smrti sestavljata theOGM in Eaddy, frontmena, ki sta skupino leta 2012 ustanovila v domačem Jerseyju, kjer sta bila pred tem del kolektiva performativnih umetnikov. V njunem zgodnjem ustvarjanju so močno slišni vplivi skupin in artistov, kot sta DMX in The Death Set. 

Leto po selitvi v L. A. sta Horror pri založbi FAMILY izdala EP Horrors of 1999 in mixtape Dead Bodies in the Lake. Ti dve izdaji sta jima odprli vrata na širšo sceno in možnost izvajanja turnej. Letos sta denimo nastopala kot predskupina na poslovilni britanski turneji jerseyjskih mathcorovcev The Dillinger Escape Plan. Kmalu za tem pa sta izdala prvi dolgometražni studijski album z naslovom United States of Horror, ki ga danes obravnavamo v Tolpi bumov.

Album sta izdala preko svojih dveh novih založb Toys Have Powers in 999 Deathkult. Zakaj dveh, ne vemo, morda gre tu za zapleteno situacijo v zvezi z avtorskimi pravicami, saj je dvojec album ustvaril s kar trinajstimi producenti. Sodelovanje s tako veliko ljudmi se seveda odraža tudi v zvoku. Vsak komad sodi v popolnoma drug žanr, zvočna paleta pa obsega hardcore, punk, crossover, thrash, hiphop, rap in druge podobne zvrsti. Album se prične z otrokovo prisego zvestobe goreči ameriški zastavi, kar nam da jasno vedeti, kaj bo prevladujoča tematika – kritika sodobne ameriške družbe. Nato se sledeče skladbe med seboj divje razlikujejo v stilu in nivoju produkcije, kar pokaže slabost, ki se vije na celotnem albumu, namreč - nekoherentnost.

Skladbe, teh je 17, so zelo enostavno zasnovane. Mnoge obsegajo zgolj en riff, druge si dovolijo nekaj več svobode, vsesplošni vtis pa je, da Horror, raje kot da bi razvijala posamične komade, le nizata enega za drugim v upanju, da bi vsak poslušalec tu našel nekaj, s čimer bi se lahko poistovetil. Morda so še najbolje sproducirani singli, katerih videospoti so dostopni na portalu Youtube, spet pa je tu opazen trend, da poslušalci bolj nasedajo na dobre spote kot na dobre komade. Očitno je, da so skladbe ustvarjene predvsem za živo izvedbo, ob kateri s svojo neposrednostjo in agresijo brez dvoma izpadejo divje. Vendar danes ne recenziramo ne nastopa ne videospotov, temveč studijski album.

Razlog za morebitno zgrešeno interpretacijo te plošče je morda recenzentovo nerazumevanje in neke vrste elitizem, saj se podpisani ukvarja z bolj tehničnimi glasbenimi zvrstmi in se težko zadovolji z repeticijo. Vsako delo je ideološko delo, tako kot je tak album, je taka tudi kritika, kritikovo vrednotenje glasbe pa lahko izhaja tudi iz enega samega preprostega vprašanja: »Zveni komad dobro ali ne?« United States of Horror tri četrt ure jezno strelja v vse smeri, vendar naboji letijo v prazno. S hibridi ni nič narobe, težava pa se pojavi takrat, ko noben od aspektov ni več kot zgolj povprečen. Album ni nujno objektivno slab, marsikomu bo zelo všeč, kdo pa bi preko akademske verbalne masturbacije iz njega lahko ustvaril tudi monumentalno kritiko sodobne družbe, še posebej v času Trumpovega predsedovanja. Vendar je monumentalna tu zgolj povprečnost – vsega po malem, nič pa »za prav«.

Tudi po mnogih ponovljenih poslušanjih se recenzentu tu ni uspelo dokopati do kakšnega globljega bistva, z izjemo že mnogokrat prežvečenih kritik sistema, kontrastnih komadov o preprodaji drog in željo po hidravličnih sistemih za avtomobile ter v nedogled recikliranih besed motherfucker, bitch in ostalih. Višek je zaključni govorjeni del v tretji skladbi, Street Power, ko govorec pove: »Kljub temu da vsi verujemo ali ne verujemo v nekega stvarnika, naju v primeru - če boš sedaj izpustil volan - ne bo nihče rešil pred tem, da se bova zaletela.« Ta ulična modrost pa izpade kot kritika skladbe Jesus Take the Wheel country superzvezdnice Carrie Underwood.

United States of Horror v vsej svoji jezi zgreši eno pomembno točko – glasba bi morala biti osrednji element vsake plošče. Glasbeni album ni politični manifest, ni poziv k revoluciji in ni primarno sredstvo za politično mobilizacijo – je zgolj način (umetniškega) izražanja, v katerega sredini je sama glasba. Okus za glasbo seveda od poslušalca do poslušalca variira, nekdo bo tudi po mnogih poslušanjih ostal ravnodušen, kdo drug pa bo nad tem, kar bo sedaj slišal, popolnoma prevzet. Vsakemu svoje.