Iron Pier, 2015

V nocojšnji Tolpi bumov se z zadnjo plato kalifornijskih Hollow Sunshine poslavljamo od poletja. Posvetili se bomo plošči Bring Gold, izdani pri založbi Iron Pier.

Hollow Sunshine je projekt Reubena Sawyerja, ki je znan tudi kot vizualni umetnik za bende, kot so Chelsea Wolfe, Destruction Unit, GAG, Deafheaven in tako naprej. Ime Hollow Sunshine smo prvič zasledili leta 2012, ko je pri založbi Robotic Empire izšel njihov prvenec, Held Above. Redki so bendi, ki že svoj prvenec izdajo pri Robotic Empire, vendar so se Hollow Sunshine že v samem začetku izkazali kot zanimiv in pozornosti vreden bend. Na prvo žogo bi jih lahko uvrstili v žanr shoegaze, vendar pa se sami tega otepajo in to upravičeno. Shoegaze je namreč postal velik trend tako v podzemlju kot v mainstreamu, poleg tega pa postaja v času, ko se ponovno oživljajo žanri, popularni v devetdesetih letih, vse bolj prežvečen. Kljub vsemu pa ne moremo zanikati, da se band spogleduje z »vibom« devetdesetih, a o tem več v nadaljevanju.  Sicer ne vemo, kako Hollow Sunshine sami sebe najraje predalčkajo, lahko pa rečemo, da gre za nekakšen hibrid med dream-popom in stoner doomom.

Začetek njihove diskografije sega kako leto v čas pred izidom albumskega prvenca. Leta 2010 so namreč s francoskim podzemnim blackmetal bandom, The Austrasian Goat, za nemško založbo Vendetta, o kateri smo večkrat govorili, izdali split. Žal takrat z izdanim materialom niso pritegnili večje pozornosti, saj je vse skupaj zvenelo kot nekakšen lo-fi pop z distorziranimi kitarami. A Hollow Sunshine so se iz izdaje v izdajo spreminjali in predvsem izboljševali. Če plošči primerjamo, lahko opazimo bistven napredek predvsem na kitarskem področju. Na albumskem prvencu je bend našel svojo formo, ki je, kot smo prej povedali, nekakšen hibrid med dream-popom in doomom. Na plošči Bring Gold se držijo te formule, a s to razliko, da so melodije na kitari zelo dodelane, bolj zabavne in tudi malo bolj pop. Vse skupaj deluje bolj svetlo, pozitivno in manj depresivno. Še vedno pa so najbolj učinkoviti tisti doomerski deli, kjer deluje zvočni zid kitar kot grom. Hitro lahko dobimo občutek, da poslušamo kakšen dober stoner doom bend, a čim pridejo v igro vokali in kitarske melodije, nam je takoj jasno, da še vedno poslušamo Hollow Sunshine. 

Pohvaliti je treba tudi kvaliteto celotnega zvoka, ki uspešno reši problem združitve lo-fi produkcije in klasičnega stoner dooma. Distorzija kitare je organska, topla in močna, opravlja pa dve nalogi. Distorzirana kitara je večinoma v ozadju in skupaj z bobni daje komadom osnovo. Druga naloga pa je prav rušilni zvočni zid, ki pride v ospredje ob različnih priložnostih. Mehkejše kitarske melodije so povečini brez distorzije in so manipulirane z reverbom in delayom. Te igrajo ključno vlogo, ko se zvočni zid umakne v ozadje, ali povsem izgine iz zvočne slike. Poseben pečat pusti tudi vokal, ki je ključni element za ustvarjanje zasanjane atmosfere in melanholičnega vzdušja, ki ga bend premore.

Zanimivo je tudi dejstvo, da nas plošča Bring Gold spominja na ogromno bendov. Na trenutke nas glasba spomni na Jesu, predvsem ko gre za tiste nizke in težke distorzirane rife. Kdaj pa kdaj nam celo zadiši po emo bendih iz devetdesetih, v stilu Christie Front Drive ali Sunny Day Real Estate. Na trenutke deluje vse skupaj grungersko, oziroma nas spomni celo na Dinosaur Jr. Vse te konotacije lahko zvenijo, kot da je bend še en klon in še en bend, ki se fura na valu oživljanja zvoka devetdesetih, a bend ima vseeno svoj ego, svojo specifičnost in poslušanje plošče je prijetno, še posebej v času, ko nas poletje zapušča, ko se zavedamo, da se dnevi krajšajo in da je melanholična jesen pred vrati.

Hollow Sushine pa se medtem že pripravljajo na hudo zimo in že ustvarjajo novo ploščo. Prva skladba je prav te dni obkrožila splet in nosi naslov Masks of Saturn. Z novo ploščo se bodo najverjetneje spustili v malce bolj sintetične vode, saj na novem komadu dominirajo sinti in ritem mašina.

http://ironpier.limitedrun.com/products/541614

https://ironpier.bandcamp.com/album/bring-gold