TriAngle, 2012

Že ob prvem pogledu na ovitek albuma manchestrskega producenta Holy Other brez težav lahko sklepamo, kaj bomo na njem slišali. Tako z vizualno kot tudi zvočno estetiko, ki ju je gradil že na svojem lanskoletnem EP-ju With U, ostaja za štirimi stenami - v domeni spalnice.

Dejstvo, da je Holy Other končal obdobje anonimnosti in na svojih živih nastopih pokazal obraz, se odraža tudi na njegovem prvem dolgometražcu. Glasba na albumu Held se sliši kot njegova intimna izpoved, ki je v primerjavi z EP-jem With U še temačnejša in hladnejša, a hkrati tudi presenetljivo pozitivna. Njegov najmočnejši adut je zmožnost pripovedovanja brez pripovedi. Pripovedovalec je neartikuliran, vendar pa s svojo neartikuliranostjo pove vse. Vokal, ki je tako zdistorziran in razsekan, da so besede neprepoznavne, prevzame vlogo inštrumenta in se vije skozi ploščo kot duh. Interpretacija vsebine je v celoti prepuščena poslušalcu. Glasba je na trenutke srhljiva, a vedno v dialogu z nekakšno nevidno pozitivnostjo in upanjem, ki preveva celoten album.

Holy Other komadov ne gradi na repeticiji, temveč se fokusira na razvoj glasbenih motivov in strukturo. Vsakega od devetih komadov lahko poslušamo kot samostojno zgodbo, lahko pa album v celoti razumemo kot enovito pripoved o hrepenenju, razočaranju in ranljivosti. Tančica skrivnosti, ki jo nasemplani in nerazumljivi glasovi stkejo okoli s prefinjenimi basi prepojenih harmonij, ustvari na trenutke mrtvaško in obupano vzdušje. Vendar je čar albuma Held ravno v tem, da ne gre v skrajnosti, temveč nenehno valovi med plusom in minusom. Prvi komad (W)here, ki je sam tudi odgovor na vprašanje, ki si ga zastavlja, razkriva avtorjev značilni pristop h gradnji strukture. Iz šuma počasi gradi tako na melodiji kot na tempu, vendar nikoli ne pride do vrhunca, ampak tik pred njim vrže poslušalca v vakuum nepotešenosti.

In tako je skoraj v vsakem komadu. Vendar Holy Other manko vrhuncev nadomesti tako, da intenzivnost in napetost porazdeli čez celotne kompozicije. V tem oziru še posebej izstopa Love Someone, ki je tudi strukturno najkompleksnejši in ima poleg naslovnega Held zaradi spevnosti verjetno še največ možnosti, da postane hitič. Ostanki EP-ja With U so najbolj prisotni v komadu Inpouring, ki po estetiki še najbolj sodi v preteklo produkcijo tega avtorja, od katere se počasi odmika.

Z albumom Held je Holy Other dokazal, da mu ni treba več živeti v senci Buriala. Z njim ga nenehno povezujejo zaradi anonimnosti, ki se je je do nedavnega oklepal, kot tudi zaradi zvoka, ki je - podobno kot Burialova produkcija - temačen in čuten. Toda podobnosti med njima so zgolj navidezne, saj Holy Other z glasbo ustvari pogubno atmosfero in gradi na drugačnih komponentah. To je še posebej prisotno na zadnjem komadu plate, ki skupaj z naslovno skladbo tvori nekakšen dvodelni konec. Nothing Here se preseli od ljubezenskih vprašanj k eksistencialnim in zaključi z vdanostjo v usodo.

V resnici je Held z erotiko nabit ljubezenski album z izrazito čutno in fizično glasbo, ki je tako močna, da lahko zvabi v oči tako solze sreče kot tudi žalosti. Ko se bomo čez nekaj let ozrli v preteklost, bo imel ta album še vedno posebno mesto, ki si ga že danes zasluži. Glasba tega manchestrskega producenta je namreč ena tistih, ob kateri poslušalcu že na prvi posluh postane jasno, da je neprimerljiva s čimerkoli drugim.