Honningbarna: Animorphs

Nye Blanke, 2022

Preselimo se tja, kjer v zavetju visokih fjordov odmevajo gromki zvoki kitarskih rifov in tolkalskih ritmov zverinske kvalitete. Čeprav se dandanes Norveška predstavlja kot prijazna domovina trolov in rjavega sira ter s tem poskuša omiliti dejstvo, da se je v zgodovino zapisala kot zibelka black metala in njegove kontroverzne scene, glasbena surovost s tega ozemlja nikoli ne bo zares izginila, čeprav se je ta sentiment premaknil tudi v dežele nižje od Skandinavskega polotoka.

Z najnovejšim albumom Animorphs to potrjujejo tudi dečki iz hardcore pank zasedbe Honningbarna, ki prihaja iz Kristiansanda, mesteca na jugu Norveške. Okoliš je znan po močnem narečju, ki pa ga vokalist Edvard Valberg na nastopih ne poskuša prikriti. Pravzaprav so Honningbarna eden ključnih bendov, ki so prispevali k razvoju kristiansandske glasbene scene. Ansambel deluje že dobro desetletje, v tem času pa je doživel kar nekaj sprememb. Najbolj je delovanje zaznamovala smrt bobnarja Andersa Eikåsa, po kateri je zasedba skoraj nehala ustvarjati. Premor leta 2017 so prekinili z izdajo parih štikeljcev, s čimer so namignili, da se za zaprtimi vrati vadbene sobe kuha nekaj novega. Nihče, niti člani sami pa niso bili prepričani, kaj točno to bo. Odgovor je oblikovalo obdobje zadnjih dveh let, zaznamovano z mnoštvom družbenih in političnih dogodkov, ki bodo napolnili strani zgodovinskih knjig. Honningbarna je kot politični bend v njih videl material za nova besedila in priložnost, da se kot zasedba ponovno poda na odre.

Besedila albuma Animorphs so predvsem porogljiva kritika sistemskih napak, ki so se še posebej pokazale pri odzivu mnogih državnih voditeljev na širitev koronavirusa, čedalje večjega prepada med buržoazijo in ljudstvom ter naraščajoče odtujenosti med posameznikom in družbo. Besedila so večinoma posuta z ironičnimi prispodobami ali sklici na domačo sceno in življenje na Norveškem. A med poslušanjem se pojavi odtujenost med skladbami in poslušalcem, ki ne razume norveščine. Besedila so težko razumljiva tudi zaradi dialekta, kar dodatno zmanjša gmoto zvedavih ušes. Vendar je to precej nepravično, saj Honningbarna ne samo postavljajo besedila na izredno dobro sproducirano in izpeljano glasbeno podlago, temveč je že njihova čustvena izvedba tista, ki kaže na jasno jezo ob trenutnem stanju.

Če zven plate Animorphs povežemo z večjimi imeni iste glasbene branže, nas nekateri odseki hitro spomnijo na zgodnje projekte bendov, kot sta IDLES in Turnstile. A Honningbarna niso zgolj posnemovalci. Prevladujoče kitarske rife s prejšnjih albumov, na primer La alarmane gå ali Verden en Enkel, tu zamenjata močna bas linija in sintetizatorski zvok, ki plato naredita precej bolj eklektično. Uvodna skladba Animorphs je pravzaprav zgolj naraščajoč krešendo, ki le namigne na zvočno eksplozijo hardcora, ki ji bomo priča med poslušanjem. Tudi prehod med skladbama, ki sledita, torej Passasjer in Jeg har lyst, je zgolj nenadna prekinitev – ta poslušalcu dopusti le sekundo, da se začudi in poskuša preveriti, ali je kaj narobe z njegovim predvajalnikom – nakar ga nenadoma pahne v rifažo tretjega komada.

Še vedno je prisotno skorajda genialno razmerje med stvarjenjem hardcore komadov, ki gredo hitro v uho, in svežo pustolovskostjo. Med divjimi melodijami lahko slišimo zanimive zvočne efekte, recimo v skladbah Avanti in Øyane Er Mosaikk. Igranje z zvočnimi efekti robati pank spogleduje s psihedeliko a la King Gizzard & The Lizard Wizard. Bend pa zaide tudi v postpunkovske vode s štiklom Mitt Huss, s katerim jih od vala z Britanskega otočja loči le nekaj morskih milj in večini najbrž neznan jezik. A tudi tisti, ki se morda prvič zares srečajo z norveščino, lahko agresijo in bes z lahkoto prepoznajo v Valbergovem odličnem vokalnem nastopu. Prav to suvereno izražanje čustev in sporočila z glasbo je razlog, da skupina vztraja v materinščini. Še en neposreden sklic na domovino pa naredijo z zadnjim komadom Ække Noe Kirke, ki se razvname v grmenje blackmetalskih blastbeatov in z zadnjimi pevčevimi kriki konča silovito albumsko bombo.

Da pank pravzaprav ni mrtev, je že v prejšnjem desetletju uspelo dokazati mnogim novim zasedbam, ki so v žanr, poln pastiša in matric, vnesle bolj ali manj radikalne inovacije. Honningbarna se z igrivim pristopom in energijo že od vsega začetka lahko prištevajo med projekte, ki so pomagali zajahati ponovno obujenega konja. S plato Animorphs so dokazali, da so lahko v pravih okoliščinah tudi besni mulci sposobni preseči same sebe in ustvariti izdelek, ki bo obdržal srž njihove mladostne igrivosti, hkrati pa bo slišati kot nekaj popolnoma svežega.