Domino / distribucija Matrix Music, 2012

Britanci Hot Chip so svojo glasbeno pot najprej začeli s številnimi izdajami v samozaložbi, leta 2003 pa jih je pod svoje okrilje vzela založba Moshi Moshi. Leto pozneje je bil rojen album Coming On Strong, ki ga žanrsko sicer lahko postavimo v okvir elektropopa, vendar pa je zvenel in še danes zveni neverjetno sveže in originalno. To je nemara botrovalo dejstvu, da jih je kmalu zatem pohopsala večja založba EMI, za katero so izdali drugi album The Warning, iz katerega se menda marsikdo spomni hitiča Over And Over. Prav z njim so namreč Hot Chip začeli prodirati v bolj komercialne vode. Ta proces se je nadaljeval z naslednjima dneva albumoma. Kljub temu, da je Hot Chip v tem času z določeno konsistentnostjo svojega ustvarjanja uspelo izoblikovati prepoznaven zvok, je vprašljivo, če jim je še kdaj uspelo doseči kvaliteto prvenca.

V okvir prej omenjenega prepoznavnega zvoka po eni strani sodi tudi novi album In Our Heads, vendar na ravni detajlov zlahka zaznamo odstopanja. Glavni cilj takoimenovane inteligentne pop glasbe bi lahko našli v kompromisu med lahko zapomnljivimi melodijami in neklišejskimi produkcijskimi prijemi. Medtem ko prvo lahko pri In our heads brez pomišljanja odkljukamo, pa je drugo vprašljivo. Iz tega vidika novi album morda ne doseže nekaterih prejšnjih izdelkov Hot Chip.

Elektronski elementi, ki so prej pogosto nastopali kot antiteza rahlo sentimentalnim vokalom, so s to svojo izgubo avantgardnosti izgubili to vlogo - zdaj izpadejo bolj kot logična dopolnitev vokalom, posledica tega pa je, da se lahko sentimentalnost prevesi v priokus osladnosti, ki so se mu Hot Chip do zdaj večinoma spretno izogibali. Opisano izgubo interesantnosti detajlov lahko povzamemo tudi takole:  dosedajnji zvok Hot Chip vzamemo kot kolaž, sestavljen iz manjših koščkov različnih zvokov. Na albumu In Our Heads pa so kosi, ki sestavljajo kolaž, nekoliko večji: pogosto bi z lahkoto bili kar deli kakšnega plesnega komada iz osemdesetih. Temu primerno je kosov tudi manj in so lažje določljivi. Večinoma se gibljejo nekje med elektropopom in diskom, na trenutke pa zvenijo tudi skoraj r'n'b-jevsko. Ta mešanica pusti tudi določen priokus samoironije. Da so le-te sposobni, so Hot Chip dokazali, ko so leta 2010 v spotu za izrazito pop singel I Feel Better nastopili kot boy band, kar bi lahko razumeli kot komentar na lastno vedno globlje prodiranje v mainstream. Če so boy bandi zaznamovali devetdeseta, pa grejo Hot Chip zdaj še desetletje ali dve nazaj in se zvokovno napajajo v zlati dobi diska. Prvi singel Night'n'Day tako s svojo zapomnljivo melodijo in vrtčevsko preprostim besedilom zveni kot parodija na to obdobje. Izpolnjuje namreč predpogoj za dobro parodijo - veliko podobnost z izvirnikom. Hhrati pa izpolnjuje tudi vse pogoje za kar spodoben potencialni hitič.

Ostanek plošče sledi zastavljenemu konceptu, z morebitno izjemo komada Flutes, ki predstavlja majhen odklon od veselosti in jasnosti preostanka plošče in je zvokovno bližje nekaterim preteklim izdelkom.

Hot Chip z albumom In Our Heads torej rahlo odstopajo od svojih prejšnjih albumov z bolj plesnim in bolj pop izdelkom, ki pa je še vedno dovolj poslušljiv, da ga ne moremo označiti za čisto brco v temo. Kaj več od tega pa album že težko ponudi, njegove pomanjkljivosti namreč lahko strnemo v to, da mu preprosto manjka elementov, ki bi preprečili, da ga hitro pozabimo.