HOWIE REEVE: Cracks

HOWIE REEVE: Cracks

Recenzija izdelka
10. 6. 2019 - 19.00

Red Wig/Moncul/Bar Marfil Records, 2019

 

Glasbenik, katerega plošči posvečamo tokratno recenzijo, prihaja iz Glasgowa, a tam preživi relativno malo časa, večji del leta namreč dan za dnem nastopa širom sveta. Z elektro-akustičnim basom, vokalom ter orglicami kot solo trubadur torej predvsem raziskuje glasbo, spoznava nove ljudi in nenazadnje sam sebe. Na tem popotovanju v luči lastnega DIY etosa obiskuje predvsem prostore, ki delujejo na skupnostni osnovi, s političnim angažmajem in v okvirih neodvisne kulturne produkcije. Z bluesom, popom in folkom z avantgardnimi komponentami se tako odlično ujame s takšnimi koncertnimi prizorišči in njihovo klientelo. Avant-blues, kakršnemu Howie sledi namerno ali ne, je bil glasba že mnogih znanih muzičarjev. Takšno glasbo so igrali in igrajo Captain Beefheart & His Magic Band, Tom Waits, John Lurie aka Marvin Pontiac, Cedell Davis in drugi. Ampak samosvoj, kakršen Howie je, se je napram omenjenim uspešno, predvsem pa hote, izognil večji glasbeni industriji, podobno kot recimo v veliki meri tudi njegovi nizozemski glasbeni kolegi The Ex, s katerimi je tudi večkrat nastopal na istem odru.

Howie Reeve se je kalil v lokalno uspešnih in pomenljivih glasgowskih zasedbah, kot sta Maxton Grainger in Tattie Toes, nato pa se je leta 2012 podal na samostojno glasbeno pot in leto zatem izdal svoj prvenec Friendly Demons. V približno sedmih letih se je torej do danes z albumi in koncerti dokazal kot po eni strani topel, prijazen in izredno dostopen pohajalec, po drugi pa tudi kot humoren, posmehljiv in kritičen kantavtor, ki včasih v svoj nastop s komičnimi vstavki vključi tudi občinstvo. S petim albumom Cracks zdaj potrjuje anarhoidno tako glasbeno kot nasploh življenjsko držo, na njegovem zadnjem dolgometražcu pa za razliko od predhodnih večina pesmi kot goste vključi njegove glasbene tovariše.

Zbir trinajstih, večinoma triminutnih skladb se uvede z udarno Eleanora Flies, ki že v začetnih riffih razodene Howiejevo izrazito distinktivno igranje basovske kitare. V prvi vrsti je pomenljiv že sam akt izbire basa namesto kitare, v drugi pa njegovo osebno polaščanje inštrumenta, ki seže vse od punkovskih naskokov do nežnejšega ubiranja. Vrlino kombiniranja ostrine in rahločutnosti izkaže v komadih Bloodlines, Sardines, Middle Child ter July Into August, v katerih smo priča zgolj dvojici basa in Howiejevega vokala. Iz omenjenih komadov neposredno ali s humornimi metaforami pronicljivo žarčijo prezir ali vsaj opozorila na težave aktualnega družbeno-političnega stanja, ki predpostavlja izkoriščanje delavcev, revščino in razredni sistem. Ob tem Howie pripoveduje v impresionistični maniri ali nam predaja zgodbe najverjetneje fiktivnih posameznikov, grobo vrženih v omenjene družbene odnose.

Ostale pesmi so sodelovanja z različnimi glasbeniki, čeprav bi tudi zgolj v Howiejevi izvedbi te pesmi lahko zvenele dovolj intenzivno. Med temi sodelovanji izstopa denimo skladba Lancers Versus Tanks, v kateri se obravnavanemu glasbeniku pridruži Dave Reminick, prepoznavni ameriški saksofonist, ki pa v dotičnem komadu sodeluje z akustično kitaro in glasom. Predvsem vmesno dvoglasje v tej skladbi privede do folkovskega oziroma že skoraj trubadurskega sentimenta. Izstopa tudi najbolj umirjena, baladna skladba Come To The Surface, v kateri se Howieju z violončelom pridruži Semay Wu, improvizatorka in umetnica performerka z Otoka.

Omeniti je vredno še kratka komada It's The Poor That Helps The Poor ter Pol Macanni, ki bi ju že zaradi hudomušnosti in kratkega trajanja zlahka uporabili tudi kot jingla na Radiu Študent. Prvi je nastal leta 1904 in je delo Harryja Castlinga ter AJ Millsa. Tu Howie zgolj poje, na harmoniki pa ga v posmehljivem valčku spremlja Marcos Padrón. V drugi skladbici pa slišimo kaotično zmes loopa otroškega glasu, Avo Griffith z rogom ter Tonyja Bevana in Howieja z basovskimi orglicami. Prav zabavno je, kako vokalni loop pol macanni namerno ali ne posmehljivo zveni kot ime člana zasedbe The Beatles, enega najuspešnejših skladateljev pop uspešnic Paula McCartneyja. V oči bodeta tudi skladbi Alina Ann Elena in When I Hear, v katerih besede prispeva GW Sok, nekdanji član zasedbe The Ex.

Peti album Howieja Reeva ne pomeni tranzicije v glasbenikovem delu in je kljub sodelovanjem podoben svojim predhodnikom. Vendar ravno v tem ostaja njegova vrednost. Howie je še vedno zvest svojemu edinstvenemu glasbenemu izrazu z bas kitaro in vokalom, pripovedovanju zgodb, ki razodevajo vseprisotne nenenakosti in stisko, ša vedno pa je zvest tudi DIY produkciji in anarho drži. Lahko bi rekli, da je eden tistih, ki dejansko živijo tisto, za kar se izjavljajo, kot denimo kak Andrew Falkous iz zasedbe Future Of The Left, znan po DIY metodah, crowdfundingu in punkovskem pristopu. Glasbo in osebo Howieja Reevea je nujno preveriti tudi v koncertnem okolju, kjer nam lahko ponudi celotno, neposredovano izkušnjo glasbe, sporočilnosti in obveznega druženja. In na srečo ga boste lahko ujeli že jutri zvečer v sklopu drugega dogodka v organizaciji spletnega časopisa Centralala v Klubu Gromka na Metelkovi. Vabljeni!

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness