samozaložba, 2025

Koren naslova albuma, ki ga obravnavamo v tokratnem osrednjem recenzentskem terminu Radia Študent, je beseda spekter. Narekuje nam, da se bo udejanjanje zvoka gibalo, pospremljeno s širokim razponom. Ta izoblikuje neprekinjeno in usklajeno polje, ki združuje dve vozlišči. V primeru albuma Spektral, ki sta ga oktobra lani izdala tolkalec Andrej Hrvatin, ki ustvarja tudi pod imenom Nimetu, in kontrabasist Žiga Golob, dve jedri predstavljata kompozicija in improvizacija. Med seboj se prepletata bržkone neopazno spojeno z zvočnimi naboji, ki nagovarjajo poslušalstvo.

S hibridnim pristopom do izoblikovanja glasbe Hrvatin in Golob rokujeta brez težav, konceptualno pa utrjujeta dobro uhojeno pot, po kateri sta v preteklosti že vandrala s projektom spektralne drone glasbe Monolit. Spektralizem, ki se je kot specifična glasbena estetika razvil v sedemdesetih letih v Franciji, glasbenika čisto po regelcih raziskujeta skozi zamejen medij albumske celote, ki je kontrasten precej subtilnemu in prostemu principu spektralne glasbe. Za slednjo je značilen občutek lebdenja, preprostega obstajanja in dromljajočega zvoka, ki ga na albumu Hrvatina in Goloba ne primanjkuje. Barva zvoka je tista, ki prefinjeno nadvlada formo v skladbi, prav tako pa je pomembnejša od melodije ali harmonije. Za natančnejši in poglobljen uvid vpliva spektralne glasbe na slovensko kompozicijsko ustvarjalnost je v roke smotrno vzeti razpravo domače skladateljice in profesorice Larise Vrhunc, ki je izšla pred leti.

Če pa drobovje vendarle pustimo za kdaj drugič in se v kontekstu albuma Goloba in Hrvatina osredotočimo izključno na slišano, glasba deluje kontemplativno. Z vsakim zvočnim izpustom nas nagovarja k samorefleksiji in večji odprtosti. Morda tako deluje zato, ker se večkrat zdi, da se tudi zvok sam odpira od znotraj, iz tiste njegove najbolj miniaturne zasnove, ki pa je vendarle čvrsta. Izjemno bogato spektralno polje inštrumenta, kot je kontrabas, je za opisani glasbeni pristop kot nalašč, alikvotni toni, torej tisti, ki po naravni poti zazvenijo ob osnovnem tonu in niso eksplicitno zaigrani, pa obdajajo podstat albuma. Obstajajo kot del celostne estetske strategije Hrvatina in Goloba, ki pa se raje kot na skladateljski akademski spektralizem sklicujeta na preprosto improvizirano raziskovanje, ki se steče v izjemno poslušno izkušnjo, prijazno do širšega občinstva.

Tenkočutna zvočna krajina poslušalca zaobjame s prvo skladbo, ki nosi naslov Spektral, obzorje pa utrdi zvok kalimbe, na katero zaigra Hrvatin. Postopna gradnja se materializira v razcvetu zvoka, ki pa se nenadoma prekine. Ta hipnost koncev postane rdeča nit albuma. Zavestno prekine sicer pričakovano katarzično obarvano izkušnjo, a nas pusti v območju neobremenjene breztežnosti, ki nas posrka in spreletava. Skrbno pripravljeni zvočni preparati se v polju improvizacije znajdejo kot njeni narekovalci. V kompozicijsko utrjenost se glasbenika usidrata s skladbo Zarjin ples, ki je poskočnejši, melodičen, do potankosti priljuden, še vseeno pa nepredvidljiv zaradi mreže stopicljanja kalimbe in zankanja ritmičnih pristopov. Nedvomno je prikladno naše slušne zaznave na trenutke postaviti v polje zvoka obeh glasbenikov posebej, a zlitje njunih pristopov je tisto, kar album postavlja na trdno osnovo.

V posameznih hipnih začrtavah albuma pobudo prevzame zdaj en zdaj drugi glasbenik, v skladbi Rob sveta je to denimo kontrabasist, v njej pa zaznamo tudi poteze poetične senzibilnosti. Kontrastno se z eksperimentalnimi težnjami spogledujeta z najdaljšo skladbo Spiritis, v kateri se spajajo tolkala, piščali in pridušeni vokalni vzkliki. Poteze loka, ki gode po kontrabasu, in drobni premiki po ubiralki inštrumenta vztrajajo v minimalizmu, s katerim je prevlečena albumska celota in ki preprečuje morebiten razpad formalne zasnove. Slednjo skupaj držijo tudi miniature Vse 1, Vse 2 in Vse 3, ki gradijo pasažno utrjene mostove in prehode, njihova umeščenost pa je v kontekstu poslušanja albuma od začetka do konca, brez prekinitev, popolnoma ustrezna. Hrvatin in Golob operirata tudi z motivi, ki ne izražajo monotone linearnosti, temveč sorodnost iste veržine ideje.

V skladbi Brincelj ve se literarni lik Kekčevega sveta s spremljavo nadrdrane frulice znajde v sferi sodobne glasbe. Deluje s skoraj vandrovsko razpoloženim poskočnim ritmom, ki ga narekuje kontrabas, in poskrbi za svetlejšo tonalno barvo. Prehodi med začrtavo in prostostjo so v veliki meri neopazni, a zato še toliko zanimivejši. S skladbo Singulari-Ti, ki jo brez težav lahko označimo za »hitič« v Hrvatin/Golob špuri, se pokaže, da minimalizem ne izključuje melodičnosti. Motivi zasijejo zaradi zadržane narave, ki pa v ozir med celoto jemljejo akustične lastnosti zvoka. Kot samostojni glasbeni stavek bi v resnici lahko označili kar album v celoti, saj se z njim izrazijo začetna ideja, postopen razvoj in zaključek. Forma je razgibana, sklicuje se na takšne in drugačne vplive, ki so skozi leta dosegli oba glasbenika. Zadnja skladba Sanctus v misli prikliče glasbeno obliko maše in del mašnega ordinarija, prav tako imenovanega Sanctus, ki velja za enega najslovesnejših trenutkov obredja, priča namreč o svetosti krščanskega Boga. V tej skladbi zasijejo zvončki, ki vzpostavijo samosvojo, skorajda sakralno atmosfero, ki vztraja v slavljenju glasbenih potez. Gre za ritmično zahteven, intenziven zaključek, ki je razpršen, a hkrati premišljen obredni epilog preudarnega albuma Spektral.

Raziskovalna dejanja Hrvatina in Goloba so intrigantna, saj preizprašujejo zamejenosti glasbenih pristopov. V bližnji prihodnosti bomo njuno domiselnost lahko slišali tudi na festivalu Druga godba, in sicer 30. maja letos v klubu Cankarjevega doma. Živa izvedba bo nedvomno podala še temeljitejši vpogled v spektralno popotovanje, katerega sopotniki bomo nedvomno postali tudi navzoči.