HUBBLE: Hubble Drums

HUBBLE: Hubble Drums

Recenzija izdelka
28. 2. 2012 - 19.00

Northern Spy, 2011

 

V primeru projekta Hubble ni nič nevsakdanjega poslušati en zelo kratek, tapkan riff kar tja v en dan. In naslednje jutro in spet ob naslednji kaplji piara. Ko po letu dni preusmerjanja pozornosti s tega enega kratkega tapkanega riffa pade album, s katerega spet izzveneva ta en mali riff, in ko se trud s pozornostjo prisluha že spet izpoje v trenutnem vsrkavanju n-tega detajla variacije tapkane fraze, takrat res nismo daleč izkušnji kompozicijskega minimalizma znotraj muzik.

Torej, Hubble je, večji del, samostojen projekt Bena Greenberga, sicer vedno bolj čislanega kitarista newyorške scene, člana Zs, Pygmy Shrews, v preteklosti tudi Little Women in mnogih drugih. Tako je Hubblov riff že živel druge realnosti, kot material za improvizacije Zs denimo, že od začetnih namigovanj pa je predvsem del Greenbergovega v živo igranega solo ekshibicionizma.

No, pravičnosti v ozir, Hubblov projekt so v bistvu trije riffi. Trije brezkončno variirani tehnični rifi. Zelo hitro pa s ploščo postane jasno, da ta tehnično zadani okvir presega končni smisel kompozicijsko zastavljenega historičnega minimalizma. Tu ne gre za idejo izpostavljanja skrajno specifičnih zvočnih dogodevanj skozi moment brezhibne tehnične izpeljave, čeprav je to prva in morda edina enostavna asociacija izkušnje poslušanja Hubblove glasbe. Vendar pa z goloto formalističnega momenta faziranih kompozicij ala Reichovih Phasov Hubble opravi že v prvih momentih plošče in od tu nadaljuje.

Kam torej seže njegov razgled skozi prostranstva repeticije? V piar tekstih beremo namigovanja na „novo kitarsko glasbo“, v recenzijah pa avtorji to oglaševano oznako prej nejeverno prevprašujejo, kot da bi ji pripisali pravo težo. Ta namig je sicer mogoče razumeti brez revolucionarnih predispozicij. Kjer smo na plošči Hubble Drums priča trmastemu poglabljanju v nevsakdanje izpostavljeno gmoto riffa in njegov estetski potencial, tam Greenberg res reflektira tisto, čemur danes v splošnem lahko rečemo kitarska glasba. „New guitar music“ moramo poskušati razumeti tudi skozi specifičen „new music“, na katerega prisega brooklynska ločina, ki Hubbla umešča v kontinuiteto lokalnega dogajanja. Vendar je to kljub vsemu druga zgodba. Ker je Hubble predvsem individualen, v možnem pozitivnem smislu - avtistično zamišljen projekt.

Greenberg sam poudarja predvsem „tisto improvizirano“ znotraj gmote odprtega vzorčenja kot riffa. Gledano skozi to estetsko lino je Hubblov projekt bistveno pot nazaj v osnovno razsrediščenje bluesovskega fraziranja, bluesovskega licka . Pot strunanja preko Harry Pussy z Billom Orrcutom na čelu, pa preko Roberta Frippa in podobnih.

Hubble s tem razkriva elementaren kiks velike množice kitarskih glasb. Preko meditacije forme in linearnega znotraj te specifične linije kitarske glasbe kaže na nebogljenost generične repeticije enostavnega riffa. Riffa, ki kot baza singer/songwriter kompozicije večjega dela današnje indie/kitarske/popularne glasbe, po zgodnji kitarjadi deduje bolj profit uživaštva kot tiste vznemirljive kvalitete muzikalnosti.

Vendar pa je Hubble Drums plošča, ki s svojo površinskostjo žal le bledo oplazi presežne ambicije, v jedru muzikalne zastavitve projekta. To se opazi tudi skozi ne zares upravičene primerjave z delom Komische navdahnjene scene, z zgodnjim Oneothrix Point Never ali Emeralds. Neka bazična razlika namreč obstaja med synthovskim arrpegiem in kitarskim riffom. Ta primerjava ni muzikalno nič manj zgrešena, kot bi bila primerjava s tapkajočo Marnie Stern ali poznimi Don Caballero. Kozmičnost, namigovana v naslovih in video sodelovanju z Nasinim angažmajem posnetkov teleskopa Hubble, pa je po mojem mnenju spet kontingentna in samovoljna metafora, ena in edina posredovana ob vžemanju komada Hubble's Hubble, zaradi prototipskosti najtehtnejšega komada s plošče.

Poleg okusa za minimalistični scenosled Hubblova glasba zahteva še surov gušt po zvoku električne kitare. Tudi tu plošča nima potrebnega naboja. Bled skupinski doprinos v prvem komadu Nude Ghost izrisuje le nepotrebnost podložene ritmičnosti, zadnji Glass Napkin pa v svojih dvajsetih minutah izgubi teksturni detajl zvoka steroidne distorzije.

Hubble na koncu za svet ne ostane kaj dosti več kot en specifičen individualen glas, ujet v uživaško tehnično vajo. Razmislek o možni komunikativnosti, muzikalnosti njegovega preigravanja žal niti ne vznikne. Bolj se je to kazalo v začetkih projekta, ko je bilo na voljo le več različnih posnetkov živih izvajanj na večkanalen „feršterkeraj“, pa kakšen negotov, a rahlo narcisoiden odgovor na vprašanje - kaj ta projekt, ta riff sploh je.

Plošča, ki jo bomo poslušali v tej uri, bo gotovo razdelila poslušalstvo po potrpežljivosti in treningu poslušanja. Kot se bo začelo, se bo tudi zaključilo. Temeljno je Hubble Drums predvsem trma po samoizpolnitvi, težak fizičen samoizziv. Spotoma pa pade še nekaj pljunkov čez loop spotike, tokrat tako s strani avtorja kot kritika. Loop, ki je tako ali tako iz mode in ga nihče ne mara več. No, loop, morda naj v oči post rockerjev rečemo: dolg delay, speljan skozi večkanalno ozvočenje.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.